Boštjan Jurjevčič:

Exodusa se udeležujem drugo leto. Sprva se mi je zdelo, da je enkrat dovolj, a sem čez leto videl, da sem prvo leto precej prenovil vero. Zdi se mi, da nisem zelo zasužnjen s kakšno stvarjo, načeloma se vsaki stvari lahko odpovem. Sam ta program v prvi vrsti jemljem kot usklajevanje življenja z Božjo voljo. To, da je precej več molitve, vsakodnevnega premišljevanja in bratstva, ti daje moč, pogum, da zdržiš 90 dni, četrt leta. To je že taka doba, da pusti sledi tudi v ostalem delu leta. Odločiš se sam, bratstvo pa te podpira. Ko je najbolj zoprno, težko, se kaj dobimo, gremo na kakšno radensko, se pogovorimo in gremo naprej. Katera odpoved mi je najtežja? Televiziji, spremljanju novic. Ko telefon vzamem v roke, ker moram pogledati elektronsko pošto, hitro naredim kak »drsljaj« odveč. No, najtežji mi je v resnici mrzel tuš, tega se nikoli ne moreš navaditi. Takrat se spomnim na vse kolege sobrate. Pomen odpovedi vidim v tem, da tudi telo začuti sprememb...