Pred dobrimi tridesetimi leti je bil desni breg Savinje na obrobju Mozirja zaraščen z gostim grmičevjem, med katerim so se bohotila divja odlagališča odpadkov. Podjetni domačini se s tako podobo kraja niso sprijaznili. Zavihali so rokave, očistili zemljišče, zasadili cvetje, postavili nekaj etnografskih objektov in tako uredili park, ki je danes znan daleč naokrog.

Tem, ki tukaj delajo, je v življenju res postlano z rožicami, si mislim ob pogledu na gredice poletnega cvetja, med katerimi se spreletavajo metulji. Čeprav je narava s cvetjem najbolj darežljiva spomladi, je park tudi v tem letnem času zelo barvit. To ni naključje, ampak sad dela kakšnih šestdesetih vrtnarij in cvetličarjev, ki so po prvem maju posadili okrog tristo tisoč sadik različnega cvetja. Življenje v naravi je pogojeno z zakoreninjenostjo v sedanji trenutek in s pogledom v prihodnost. Temu se morajo prilagoditi tudi vrtnarji, zato spomladi sadijo cvetje za poletje in jeseni – ko park zaprejo – za naslednjo pomlad.

Z Božom Plescem iz Ekološko hortikulturnega društva Mozirski gaj, ki upravlja s parkom, se sprehajava po peščeni poti med visokimi drevesi. Tu so smreka, rdeči bor, maklen, lipa, črna jelša, tisa in druga drevesa. Na hrapavih deblih so pritrjene tablice z imeni. Označene so samo domače drevesne vrste, saj jih premalo poznamo, pravi. Zamisel za to so dobili v botaničnem vrtu v južnoafriškem Capetownu, ki so ga obiskali pred približno desetimi leti. Tam so povedali, da jim ne pride niti na misel, da bi označili rastline, ki so jih tja zanesli Evropejci. Številne med njimi so namreč izrinile domače rastlinske vrste, ki so zato ogrožene.

Nekoč je bilo ...
Ena od posebnosti Mozirskega gaja so tudi etnografski objekti iz Zgornje Savinjske doline. Pravkar sva šla mimo mogočne kašče iz leta 1731, ki je nekoč stala na kmetiji Globst v Primožu nad Ljubnem ob Savinji. Podobnih objektov je v parku še nekaj. Blizu vhoda stoji kašča s kmetije Komšak v Podteru. Ko so jo pred prevozom podirali, so med tramovi našli list, na katerem je pisalo, da je bila »gorpostavljena« leta 1741. Na zgornjem koncu parka lahko pokukamo v preužitkarsko hišo s kmetije Žlebnik v Šmihelu. V takšne hiše so nekoč na kmetijah preselili neporočene strice in tete, da so imeli na stara leta zagotovljeno streho nad glavo. Tu je še najstarejša mozirska hiša, ki je pred več kot dvesto štiridesetimi leti »preživela« uničujoči požar v kraju, pa žaga venecijanka, vodni mlin, čebelnjak ... Vse te stavbe so prežete z zgodovino, le velik lesen kozolec je povsem nov, vendar narejen po starem.

Mozirski gaj, ki so ga uredili ob pomoči Društva vrtnarjev Celje in Arboretuma Volčji Potok, so slovesno odprli 27. aprila 1978. Tistega leta ga je obiskalo kar osemdeset tisoč ljudi, ki so navdušeno občudovali delo vrtnarjev in domačinov. Komaj tri leta pozneje je prišla prva preizkušnja. Savinja, ki zdaj krotko šumi za nasipom, je spomladi 1981 prestopila bregove, spodkopala drevesa ter odnesla zemljo in klopi. Še huje je bilo devet let pozneje, ko je podivjana reka ob obilnem deževju v park nanosila veliko blata, polomljenega drevja in razne navlake. Hkrati pa je odnesla na tisoče pravkar posajenih čebulic tulipanov, ki so naslednjo pomlad zacveteli na številnih okljukah Save vse tja do Zagreba.

Čeprav so bili številni prepričani, da si park po tem razdejanju ne bo opomogel, se mozirski vrtnar Jože Skornšek ni vdal malodušju. Ko je voda odtekla, je organiziral čiščenje, ki so se ga poleg domačinov udeležili tudi prostovoljci z vseh koncev Slovenije. Spomladi leta 1991 je bil Mozirski gaj tako urejen, da so ga znova odprli za javnost. Šest let pozneje ga je obiskalo rekordnih devetdeset tisoč obiskovalcev, zadnja leta pa se po njem sprehodi od petdeset do sedemdeset tisoč ljudi.

Žirafa in razgledni stolp
Ob cvetličnem loku, ki ga sestavlja tisoč dvesto rastlin, stoji velika pletena žirafa in steguje vrat proti bližnjemu grmu. To je le ena izmed mojstrovin vrtnarja Jožeta Skornška, ki jih je ustvaril v preteklih letih. Pod gostim zelenjem vidimo jelena in košuto. Nasproti manjše planinske koče, ki so jo postavili člani planinskega društva Mozirje, lebdi med drevjem dvokrilno letalo s kolesi in propelerjem. Malce naprej je posoda za zalivanje, blizu vhoda v park pa starinski avto z velikimi žarometi. Vse je spleteno natančno in z občutkom za pomembne podrobnosti.

Kmalu zagledamo med krošnjami osemnajst metrov visok razgledni stolp SVEA, ki je srce Mozirskega gaja. Narejen je iz lesa, njegova tlorisna površina pa meri deset krat deset metrov, zato je razgledna ploščad na vrhu zelo prostorna in opremljena celo s klopmi. Od zgoraj vidimo park drugače kot med sprehodom po njem. Cvetlične gredice so še bolj barvite, tik pod nami se pokaže iz cvetja oblikovan rudarski znak. Pogled nam odplava tudi daleč čez meje parka, vse tja do pobočij planine Golte, ki se dviga nad Mozirjem.

Kapelica sv. Valentina
Ob sprehajalni poti, ki pelje od stolpa do preužitkarske hiše, so ob tridesetletnici Mozirskega gaja zasadili sedemindvajset enakih okrasnih javorov. Vsako drevo v tem drevoredu predstavlja eno državo, ki je bila ob slovenskem predsedovanju članica Evropske zveze. Mimo zeliščnega vrta, v katerem je okrog tristo različnih zdravilnih rastlin z vsega sveta, prispemo do kapelice. Posvečena je sv. Valentinu, ki goduje 14. februarja in po starem prepričanju prinaša ključe do korenin. Blagoslovljena je bila leta 1993, v njej pa se radi poročajo pari, ki upajo, da jim bo skupna življenjska pot posuta z rožicami.

Na trati pred kapelico je v teh dneh razporejenih devetnajst »grobov«. Na Slovenskem imamo bogato tradicijo urejanja grobov, vendar so ti pogosto preobloženi z marmorjem, pravi Božo Plesec. Zato so se v Mozirskem gaju odločili, da bodo med poletno razstavo cvetja, ki bo trajala od velikega šmarna do 23. avgusta, obiskovalcem predstavili tudi nekaj drugačnih zamisli za ureditev grobov.



Metulji, ribe in lokvanji
Čeprav je Mozirski gaj park cvetja in drugega rastlinja, je v njem tudi precej živali. Društvo za varstvo in vzgojo ptic Kalin Mozirje je poleg Ljubotovega doma postavilo štiri preletalnice z različnimi vrstami ptic. Na grmičevju za kapelico sv. Valentina zmanjkuje prostora za vse metulje, ki bi se radi posladkali s cvetličnimi sokovi. Največ je osatnikov, zelo živahna je rumenordeča gospica, mimo prinese tudi kapusovega belina in admirala. Najbolj živahno pa je v japonskem vrtu. Na vodi, čez katero se pne rdeč mostič, lebdijo široki listi lokvanjev s čašastimi cvetovi. Tik pod gladino lenobno plavajo ribe. Ob našem prihodu se previdno odmaknejo od obale, ko naredimo sunkovit gib, pa razburkajo gladino in švignejo pod lokvanje.

Ali ste še vedno tukaj? začudeno vpraša uslužbenka Mozirskega gaja, ko skoraj štiri ure po prihodu še vedno kolovratim naokrog. Ravnokar odhajam, ji pojasnim. In zamolčim, da sem se že nekajkrat odpravil proti izhodu, pa sem si ob pogledu na plavajoče lokvanje, cvetlične gredice, metulje in bele sprehajalne poti vedno znova premislil in še malce ostal.

KAJ IN KDAJ?

Mozirski gaj je odprt od sredine aprila do sredine oktobra vsak dan od 8. do 19. ure. Od 15. do 23. avgusta bo v parku tradicionalna poletna razstava cvetja, na kateri si bomo lahko ogledali tudi predloge za ureditev grobov in razstavo največjih plazilcev na Slovenskem. Po 19. septembru pa bo v Mozirskem gaju še razstava buč in jesenskega sadja. Več podatkov o parku in razstavah je na voljo na spletni strani www.mozirskigaj.com.