Bralcem spletne Družine je dogajanje pred 80 leti, ko so po kapitulaciji Italije in umiku okupatorske vojske z Dolenjske in Notranjske partizanske enote zasedle te kraje in vse sile usmerile v obračun z vaškimi stražami in Jugoslovansko vojsko v domovini, znano. V več odmevnih nadaljevanjih to dogajanje popisuje kolega Ivo Žajdela, eden osrednjih slovenskih raziskovalcev in poznavalcev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja.

Mašni nagovor kočevskega župnika Damjana Štiha. FOTO: Bogomir Štefanič

V temeljnih obrisih je bilo to dogajanje predstavljeno tudi pri spominski slovesnosti v organizaciji Nove Slovenske zaveze v Mozlju, kraju, ki je bil »pred osmimi desetletji, točneje 12. in 14. oktobra 1943, prizorišče množičnih pobojev vojakov in civilistov, ki so se želeli boriti proti okupatorju v skladu s svojimi načeli in v lojalnosti do narodnih ter državnih voditeljev, nakar so se zaradi njenega krutega nasilja uprli komunistični revoluciji«, kot je svoj govor po maši – daroval jo je kočevski župnik Damjan Štih – začel tržaški publicist Ivo Jevnikar.

V Mozlju je bilo namreč 12. oktobra ustreljenih ne le 16 mož, ki so bili dan prej obsojeni na smrt v montiranem sodnem spektaklu, imenovanem kočevski proces, temveč, kot izkazujejo zbrani zgodovinopisni podatki, 85 vojnih ujetnikov, dva dneva pozneje, 14. oktobra, še 26. Kot je dejal mozeljski govornik Jevnikar, je šlo večinoma za »pripadnike nacionalne ilegale oz. Jugoslovanske vojske v domovini, domače rečeno slovenskih četnikov, v partizanskem žargonu plavogardistov. Med žrtvami pa so bili tudi nekateri vidnejši pripadniki vaških straž, za katere je veljalo tudi ime legionarji ali legisti, in civilisti.«

Zbrane v mozeljski župnijski cerkvi sv. Lenarta je pozdravil predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin. FOTO: Bogomir Štefanič

Mozeljski komunistični umori pa pred 80 leti še zdaleč niso bili edini. Ivo Jevnikar je v svojem govoru nanizal njihovo tragično statistiko, ki je v jesenskih dnevih leta 1943 sledila spopadom v Grčaricah, na Velikem Osolniku, na Turjaku in drugod: umor 28 ranjencev na turjaškem gradu 10. septembra; Velike Lašče: 20. septembra 10 ustreljenih, 21. septembra 50 ustreljenih; Jelendol: 15. oktobra 24 ustreljenih, 22. oktobra 90 ustreljenih; Grčarice: 24. oktobra 23 ustreljenih; Mačkovec: 28. oktobra 40 ustreljenih; Travna gora: 2. novembra 48 ustreljenih … In naštevanje manjših skupin pobitih drugod po Dolenjski in Beli krajini bi se lahko še nadaljevalo.

Nekaj teh žrtev, zlasti v Velikih Laščah in Jelendolu, so domobranci leta 1944 odkrili in tamkajšnje žrtve prekopali, glavnino v Hrovači, drugih pa do danes niso našli. Ugotovitev, ki velja tudi za Mozelj, kjer so doslej, kot je dejal Jevnikar, mogli prekopati le pet pobitih.

Osrednji govornik spominske prireditve je bil tržaški publicist Ivo Jevnikar. FOTO: Bogomir Štefanič

Lokacije številnih morišč torej še vedno niso znane, zato so toliko pomembnejši simbolni kraji spomina. V Mozlju sta to predvsem dva kraja: na domnevnem območju pobojev v smeri proti vasi Kočarji so preživeli pripadniki nacionalne ilegale in svojci žrtev, zbrani v pododboru Ljubljana – Grčarice v okviru Društva za ureditev zamolčanih grobov, 7. novembra 1993 postavili križ, ki je odtlej ves čas lepo vzdrževan. Dve leti pozneje pa so bile ruševine kapele Presvete Krvi Jezusove na mozeljskem obrobju (kapela je bila porušena leta 1954) preurejene v spomenik, posvečen padlim in pobitim pripadnikom nacionalne ilegale ter drugim žrtvam komunizma. Kapela je bila dolga leta zadnjo septembrsko nedeljo kraj spominske slovesnosti z mašo.

Zgodbo v spomenik preurejene ruševine mozeljske kapele Svete rešnje Krvi je predstavil Tomaž Žitnik. FOTO: Bogomir Štefanič

Spomin na žrtve iz septembra in oktobra 1943 je ostajal živ – pa ne le na krajih zločinov, temveč tudi v spominski literaturi. Ivo Jevnikar je v svojem govoru med drugim opozoril na knjižico, ki jo je napisal eden izmed pobudnikov mozeljskih komemoracij in obnovitve kapelice, rajni inž. Davorin Žitnik. Iz te knjižice, naslovljene Družinska zgodba o slovenski nacionalni ilegali, je Jevnikar zbranim v mozeljski župnijski cerkvi prebral pomenljiv odlomek iz daljšega pisma duhovnika Ivana Lavriha, ki je bil po zajetju na Turjaku zaprt v kočevskem gradu in je z drugimi ujetniki čakal na smrt. Med drugim je zapisal: »Vem, da se sliši neumno in nemogoče, pa vendar je res, da sem najlepše dneve svojega duhovniškega življenja doživljal v kočevskih zaporih med četniki. Res so bili to dnevi fizičnega trpljenja, lakote, pretepanja, zasramovanja, pljuvanja v obraz, dnevi smrti, ne samo telesa, ampak tudi duha. Vse v nas so hoteli umoriti. Na drugi strani pa so bili to dnevi ljubezni, pokore, odpuščanja, spreobrnjenj. Najlepše spovedi v svojem duhovniškem življenju sem doživel v kočevskih zaporih. /…/ To so bili dnevi spoznavanja drug drugega. Tu so bili ljudje vseh političnih strank in ideologij, toda eno je bilo vsem skupno: neizmerna ljubezen do naroda in svobode.« (Dodajmo, da je Ivan Lavrih svoje spomine popisal v knjigi V primežu revolucije, ki je leta 2001 v zbirki Čas in ljudje izšla pri založbi Družina; spremno besedo je napisal Ivo Žajdela).

Verno občestvo med mašo v cerkvi sv. Lenarta. FOTO: Bogomir Štefanič

Zbrane v mozeljski cerkvi je po maši nagovoril tudi Tomaž Žitnik v imenu skupine, ki je pred 30 leti začela komemoracije v Mozlju (osrednjo vlogo je imel njegov oče Davorin). Predstavil je zgodbo kapele Presvete krvi Jezusove, ki so jo komunisti porušili leta 1954, preživeli pripadniki medvojne slovenske nacionalne ilegale pa leta 1995 uredili v spomenik svojim tovarišem in drugim žrtvam. Tomaž Žitnik se je zahvalil Novi Slovenski zavezi za letošnjo spominsko slovesnost in zbrane pozval k ohranjanju spomina na mučence, pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini, kajti »spomin nanje ne sme izginiti, kljub temu da ta spomin marsikomu ni všeč«.

Takšno je bilo torej spominsko-komemorativno sporočilo letošnje mozeljske slovesnosti. Bogoslužno pa mu je dal nagovor kočevskega župnika Damjana Štiha med mašo, darovano za pobite žrtve montiranega kočevskega procesa (več o tej sodni farsi boste lahko prebrali v oktobrski številki Slovenskega časa, ki bo priložena 39. številki Družine) in vse druge, pobite v okolici Mozlja.

Križ, ki so ga ob 50. obletnici mozeljskih umorov postavili člani Društva za ureditev zamolčanih grobov; križ in okolico lepo vzdržuje družina Habič. FOTO: Bogomir Štefanič

V pridigi se je dotaknil tudi vprašanja odpuščanja, o katerem je govorila Božja beseda pretekle nedelje. Ne moremo namreč prositi Božjega usmiljenja, če sami ne odpuščamo. A pogosto je to težko, saj imamo težave odpustiti že čisto majhne stvari; koliko težje je odpustiti kaj res velikega, težkega. »Danes smo zbrani pri maši tudi z misijo na može in fante, ki so bili jeseni leta 1943 po krivici na neregularnem sodišču obsojeni na smrt in dejansko usmrčeni nekje v okoli Mozlja – še danes po 80 letih ne vemo niti za njihov grob in še danes nad njimi visi senca krivične obsodbe,« je dejal kočevski župnik in (se) ob tem vprašal: »Kako naj odpustimo povzročiteljem tako velikega zla? Kako naj odpustijo otroci, ki so ostali brez očeta in bili tudi sami vse življenje po krivici zaznamovani? Kako naj odpustijo tistim, ki so vedeli, kje so njihovi očetje pokopani, pa tega niso hoteli nikoli povedati?« Odgovor na tako težka vprašanja je po človeško skoraj nemogoč, a prav zato je toliko glasnejše evangeljsko vabilo, da bi vendarle tudi naše človeške misli postale podobne Božjim mislim, naša pot Božjim potem – tudi poti odpuščanja.

Po maši in nagovorih so mnogi udeleženci slovesnosti iz cerkve sv. Lenarta odšli h kapeli Presvete krvi Jezusove, kjer je vodstvo Nove Slovenske zaveze položilo cvetje.

Skupina, ki jo je organizirala NSZ, se je po maši in po obisku kapelice ustavila še pred grobnico na pokopališču Videm pri Prigorici v župniji Dolenja vas, kamor so bili leta 2017 prekopani ranjenci, pomorjeni v Konfinu, in žrtve iz brezna Žiglovica, urejena pa je po načrtih arh.
Franca Popka.

Za konec je skupina obiskala še grad Turjak, kjer je pred ploščo v spomin na pobite vaške stražarje spregovoril predsednik NSZ dr. Matija Ogrin. 

V vseh omenjenih krajih se je oglasila molitev, položeno je bilo tudi cvetje s trakovi v slovenskih barvah.