Po več letih priprav in prenove so minuli teden v Črnomlju dočakali še novo likovno podobo v prezbiteriju župnijske cerkve: mozaično upodobitev Spremenjenja na Gori, delo p. Marka Ivana Rupnika in umetnikov Centra Aletti. Do zadnjega kotička so Črnomaljci v četrtek, 20. septembra, pri večerni maši napolnili cerkev in prisluhnili teološko duhovni razlagi p. Rupnika, ki je ob somaševanju domačega župnika Gregorja Kuneja in številnih belokranjskih duhovnikov daroval mašo. Celotna duhovno teološka razlaga Spremenjenja na gori bo izšla v posebni knjižici, ki jo bo izdala župnija Črnomelj ob praznovanju 790-letnice župnije. Veliko praznovanje jubileja bo v nedeljo, 14. oktobra ob 14.30 uri na Petrovem trgu, mašo bo daroval škof Andrej Glavan. (več o praznovanju bomo poročali tudi v Družini)

Patru Marku Ivanu Rupniku in njegovi duhovno teološki razlagi mozaične upodobitve je med mašo prisluhnilo več sto Črnomaljčanov in drugih Belokranjcev

Za kaj gre pri Spremenjenju na gori?

Da bogoslužne umetnosti ni treba razlagati, saj je umetnost v cerkvi izraz vere Cerkve, je v uvodu dejal p. Rupnik in nadaljeval, da zato ne bo razlagal, kaj so si umetniki zamislili na mozaiku, ampak predvsem to, kaj je vera Cerkve, skrivnosti, ki je v Črnomlju predstavljena: Spremenjenje na Gori. »Grška beseda metamorphosis – meta pomeni onstran oblik, onstran podobe. Mi smo prevedli, da gre za spremenjene podobe, izvirni pomen pa je onstran podobe. Kristus pokliče tri učence na Goro, da bi jim pomagal, da bi šli onstran tega, kar bodo čez nekaj časa gledali. Kaj bodo gledali? Kako ga bodo po krivem obsodili, kako ga bodo opljuvali, kako ga bodo bičali, kako se bodo iz njega norce delali in kako ga bodo na koncu ubili. In on bo vse to pustil storiti, ne bo se čisto nič upiral. On bi rad učencem pripravil oči, da bi šli onstran te podobe, ki jo bodo čez nekaj časa videli,« je dejal p. Rupnik.

Zakaj je Kristus povabil učence na Goro?

»Da bi dobili pogled z gore, ne z doline,« je na retorično vprašanje odgovoril p. Rupnik: »Z gore se stvari drugače vidijo kot iz doline. Kadar gledamo iz doline in vidimo, da se nekdo pusti zaničevat, rečemo, da je revež, je 'švoh', ni močna osebnost. Ko vidimo nekoga, da se daruje, rečemo, da je neumen, da ne poskrbi za sebe. Z Gore pa se vidi obratno: tisti, ki ljubi, zapiše zgodovino z zlatimi črkami, čeprav v dolini zgledajo kot oglje. Ampak v Gori ostanejo zlate črke,« je dejal p. Rupnik in nadaljeval, da je »življenje, odživeto po viziji gore, diamantno, po logiki doline pa je oglje.« To je po njegovih besedah pomembno tudi pri ureditvi cerkva: težimo k temu, da Boga povzdignemo, da pokažemo, da je naš Bog velik, da je najmočnejši. Še več: hočemo pokazati, da je Cerkev močna, da bo svetu pokazala, kakšen je izraz močnega Boga, kako je popolna in perfektna, brez napak. To je zelo otročje, to je gledano iz doline proti hribu.« P. Rupnik je nadaljeval, da je Kristus tudi znotraj religioznega sveta prinesel radikalno novost: »Nikar ne pomikajte Bog visoko, ker Bog se spušča v dolino. Bog je dar, dar v naših rokah, Bog je ljubezen. Žrtvoval se je, da nam ne bo treba delati žrtve. Naredil je veliko revolucijo. Zato je logično, da je bil konec koncev obsojen od duhovnikov, velikih duhovnikov, od religiozne avtoritete, ker ni stopil v logiko gledanja iz doline navzgor, ampak je prišel kot dar Očeta dol.« (Celotna duhovno teološka razlaga Spremenjenja na gori bo izšla v posebni knjižici, ki jo bo izdala župnija Črnomelj ob praznovanju 790-letnice župnije)

»Črnomaljci z delom prebujate življenje, prebujate ljubezen«

Če bo kdo župnika vprašal, kaj ti kamni delajo v cerkvi, naj odgovori, da je podoba spremenjenja na Gori začetek spremenjenja stvarstva in zgodovine, je dejal p. Rupnik. »Kamen je spomin na smrt, na greh. Kamen je bil nekoč organska sestava. V njem najdemo fosile: ribe, vejice, drevje ... In mi smo z grehom spoznali čas kakor odmik od življenja. Vsak dan, ko živimo, smo dan dlje od začetka in bližje koncu. Kamen je spomin na to tragedijo. Ampak poglejte: drevo je v kamnu, in ribe se najdejo v kamnu, in obe stvari sta podoba Jezusa Kristusa. Novo drevo je Jezus Kristus in sad tega drevesa je Kristus. In Grki so ihtis prebrali kot riba. Ko odkriješ v kamnu spomin na življenje, odkriješ Gospoda, ki čaka, da boš ta kamen vzel z ljubeznijo, ga vzel v orke, in kamen bo zaživel. Potrebno je človeško delo, da se prebudi ljubezen. Zato bi rad, da ko Črnomaljci prihajate v to cerkev, da se tukaj čuti, da z delom prebujate življenje, prebujate ljubezen. Zato je važno, da nekaj storite drug za drugega. Ker edino, kar šteje, je to, kar boš storil za drugega, ne za sebe.

V središču upodobitve je Kristus na zadnji postaji, v eshatonu: sedi v Božjem kraljestvu v Božji slavi. K njemu se steče vse razodetje stare in nove zaveze: levo Elija kot prerok, desno Mojzes, kot tisti, ki je osnoval narod in dal postavo narodu. Oba govorita s Kristusom. Mojzesove postave, ploščic, se ne vidi, postavljene so za Kristusom. Elijeve prerokbe pa je le košček, ostalo pokrije Kristus, ker je v njem vse dopolnjeno. Janez, evangelist, teolog, predstavlja logos, besedo, upodobljen je na stran Elije. V Janezov zvitek so upodobili obzidje nebeškega Jeruzalema s prestolom, Janez je sredi popolnoma zravnano. Voda teče izpod prestola, voda predstavlja bogoslužje, ki vodi zgodovino in prenavlja in vodi zgodovino k temu koncu. To kar Elija zasluti, je Janez videl v Kristusu tudi dokončano: slavo nebeškega Jeruzalema.

Na Kristusovi levi strani sta upodobljena Mojzes in Peter s petelinom. Petelin je spomin na Božje usmiljenje. »Peter se je, dokler je gledal iz doline, delal religioznega junaka, kot se delamo še danes tudi mi: Gospod, jaz te ne bom zatajil, Gospod, jaz bom zate dal življenje, Gospod, jaz sem tukaj, Gospod, kaj bo s tabo, če se jaz umaknem, saj bo vse propadlo … Vse traparije je govoril. Potem ga je pred deklo vse minilo. Ampak Gospod ga je pogledal na dvorišče (Luka, 22,61-62) in Peter je videl ta pogled in se razjokal. Končno je razumel, da vera ni religija. Religija je moj napor, da bom nekaj dosegel in da bom poplačan, vera pa je sprejemanje. Peter je popolnoma kapituliral, ker ni imel več ene obljube za reči Gospodu, ker je vse zapravil. Zato je začel graditi samo na tem, da je bil Gospod do njega usmiljen. Tukaj je začetek vere: ko ne gradim na sebi, ampak sprejemam,« je razložil p. Rupnik. »Petelin je tudi postava Cerkve, struktura, hierarhija Cerkve, vodstvo Cerkve je vedno na zelo krhkih nogah. In živi samo toliko, kolikor živi naslonjena na Božji ljubezni in usmiljenju. Papež Frančišek je tu velik učitelj.« (Zakaj ima Peter v rokah samo en ključ, pa v knjižici župnije Črnomelj)

Pri Kristusovih nogah je upodobljen Jakob, z glavo pade na njegove noge, zadnja poteza njegove roke je, da poboža Kristusovo stopalo. »Pri nogah je mesto učenca,« je dejal p. Rupnik: »Jakob je pri nogah, je prvi, ki je dal življenje za Kristusa. Je prvi, ki je pokazal, da je to novost krščanstva: živeti človeškost kot razodetje Božje ljubezni. Jakob se je izročil. Bil je prvi, ki je pokazal logiko gore in ne doline.« (kaj pomeni zvitek na Kristusovi nogi in kaj črna barva pri tabernaklju pa v knjižici župnije Črnomelj)

Po koncu maše so si Belokranjci od blizu ogledali mozaik in poklepetali s p. Rupnikom.

Foto: Ksenja Hočevar