Le dober teden dni potem, ko smo na naslovnici junijskega Slovenskega časa objavili njegov uvodnik s pomenljivim naslovom Prihodnost v dobrih rokah – danes ga lahko beremo kot njegovo oporoko, naslovljeno na slovensko domovino –, je nocoj iz Argentine prišla vest, da je umrl dr. Marko Kremžar (1928–2021). Bil je eden vodilnih zdomskih politikov (v Argentini je živel od leta 1949), sicer pa je deloval kot gospodarstvenik in ekonomist (doktoriral je leta 1973). Pomemben je bil tudi kot organizator in pedagog slovenskega srednjega šolstva v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Ob tem je razvil bogato literarno dejavnost (novele in drame), še bolj pa strokovno (sociološke in politološke razprave). Napisal je vrsto knjig o vprašanjih novejše slovenske zgodovine, državljanske vojne in njenih posledic.

V prvem trenutku ob smrti se je težko celovito ozreti na tako bogato in tako razdajanja polno življenje, kot je bilo njegovo. A skušajmo to storiti vsaj v nekaj obrisih, ki smo jih skicirali v portretnem zapisu ob njegovi 80-letnici.

Zgodovina, zgoščena v izjemnem človeku

Ozreti se v Kremžarjevo življenje pomeni ozreti se v slovensko polpreteklo zgodovino, svojevrstno zgoščeno v človeku, ki je znal in zmogel odgovarjati na številne silnice, ki so pritiskale na njegovo življenjsko pot, jih premisliti in tehtno ovrednotiti. Gospodarstvenik, politik, šolnik, mislec – vse to in še kaj so oznake, ki jih lahko pripišemo Kremžarjevemu imenu, zaradi publicističnega in pisateljskega daru, udejanjenega v številnih knjigah in člankih, pa njegova misel bistveno presega okvire argentinske skupnosti in (p)ostaja nenadomestljiv kamenček v zgodovinskem mozaiku celotnega slovenstva.

Pa bi lahko bilo tudi drugače, saj bi lahko delil usodo svojih bratov Marjana, duhovnika, ki je bil med vojno ubit v Srbiji, in Franceta, ki je bil ubit kot poveljnik domobranske posadke v Grahovem novembra 1943. Po tistem se je tudi Marko pridružil domobrancem. Večji del je prebil v četi za zvezo, ki je skrbela za oskrbovanje telefonskih zvez, ilegalno pa je imela njegova četa nalogo, da bi v trenutku zavezniškega izkrcanja na bližnji jadranski obali, v kar so trdno upali, branila in ohranjala zveze v glavnem mestu.

Vojni dogodki so se odvijali drugače in sledil je umik na Koroško, od koder pa je bil kot tisoči drugih vrnjen v »osvobojeno« Jugoslavijo, v Kranj. Zaradi mladoletnosti je ostal pri življenju, pristal najprej v šentviških Škofovih zavodih, nato pa je bil premeščen v oznovski zapor v Ljubljani. Kot član Slovenske legije je bil obsojen na zavod za politično prevzgojo, in sicer za nedoločen čas. No, čas si je določil kar sam, ko je iz nekdanjega salezijanskega zavoda na Selu pri Mostah na nedeljo Kristusa Kralja, 27. oktobra 1946, prav na dan, ko je partija uprizorila splošne državne volitve, pobegnil. Po enotedenskem »potepanju« je prispel na Koroško, pristal v angleškem zaporu, 20. novembra pa le objel očeta Franca, visokega politika Slovenske ljudske stranke, in mamo v Spittalu ob Dravi. V begunskem taborišču je maturiral, se vpisal na graško univerzo, vendar do izpitov ni prišel. Kremžarjevi so dobili dovoljenje za odhod v Argentino, kamor so odpluli januarja 1949.

Svojo taboriščno in zaporniško zgodbo, polno trpljenja, a hkrati tudi svetlih spominov je popisal v knjigi Leto brez sonca (Družina, 2002), emigrantska doživetja pa v knjigi Časi tesnobe in upanja (Družina, 2008).

Soustvarjalec argentinskega čudeža

Priti v Argentino je pomenilo začeti iz nič, a iz tega »nič« je nastal slovenski preživetveni čudež, v katerega so nespregledljivo vtkane prav Kremžarjeve niti. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral in leta 1973 doktoriral iz ekonomije. A poklic gospodarstvenika je bil le del njegovega življenja. »Zame je bila družina vedno prva. Nikdar nisem postavljal nobene, ne poklicne ne kakšne druge dejavnosti pred njo. Pod tem vidikom sem skušal razdeliti svoj delovni in prosti čas: pet dni za poklicno delo, sobota za slovensko skupnost, nedelja pa za družino. Če zapraviš družino, vse drugo izgubi smisel. Vsa leta, kar sva s Pavlo Hribovšek (sestra pesnika Ivana Hribovška) poročena, je bila najina nedelja za družino. Kot vidite, gre za zelo preprost in kratek ‘recept’,« je nekoč odgovoril na vprašanje, kako mu je dolga leta uspel usklajevati številne službene in druge obveznosti z ljubeznijo do družine, do petih otrok, ki so ga pozneje razveselili s številnimi vnuki.

Ogromno časa je podaril slovenski skupnosti. Leta 1961 je denimo ustanovil slovenski srednješolski tečaj, poimenovan po ravnatelju Marku Bajuku, kjer je dolgo tudi sam poučeval. Slušatelji tega tečaja že desetletja prihajajo na obisk v domovino (starih) staršev, kjer vsako srečanje z njimi priča o tem, koliko ljubezni in truda so v mlade vlagali vsi, ki jim je slovenstvo neprecenljiva vrednota. Dr. Kremžar je veljal tudi za ključnega političnega povezovalca argentinske slovenske skupnosti. Od leta 1984 do leta 1992 – do združitve s takratnimi Slovenskimi krščanskimi demokrati – je vodil zgodovinsko Slovensko ljudsko stranko.

S širokim pogledom politika, filozofa, izrednega poznavalca družbenega nauka Cerkve in ne nazadnje pričevalca je redno spremljal dogajanje v Sloveniji in s svojimi prispevki – številne smo objavili prav v Družini – predvsem bistril včasih še vedno zatemnjeno vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih, ki v (pre)veliki meri krojijo tudi slovensko sedanjost. Pri tem ni nikoli gojil nikakršne maščevalnosti, vedno pa si je prizadeval, »da se razčistijo laži, ki jih je več kot pol stoletja širila med ljudstvom komunistična partija, da se obsodijo njeni zločini pa tudi ideologija, v imenu katere je bilo v dvajsetem stoletju prelito na svetu pa tudi v Sloveniji največ krvi. To ni stvar kake zagrenjenosti, temveč preproste poštenosti«.


FOTO: arhiv Družine

Delo, prežeto s katoliškim družbenim naukom

Pomen njegovega opusa so prepoznavali in priznavali mnogi – med drugim je dr. Kremžar leto 2015 prejel častno Meškovo priznanje za življenjsko delo, in sicer za poglobljeno, vsestransko in za demokratizacijo Slovenije pomembno publicistično delo.

V obrazložitvi priznanja je bila dobro ujeta srž Kremžarjevega pisanja in nastopanja »Čeprav je Marko Kremžar doktoriral iz gospodarskih ved, ga je že od mladih let zanimala humanistika, zlasti filozofija, v katere središče je postavil človeka v vseh njegovih razsežnostih. Kremžarjeva dela so razmišljanja o človekovi družbeni in transcendenčni plati, ki ju sijajno medsebojno poveže in utemelji ter tako človeka in družbo nujno obravnava kot preplet obeh. /…/ Kremžarja poleg strokovne izobrazbe in izkušenj tudi z visokih vodstvenih položajev v gospodarstvu odlikujejo izjemna razgledanost, socialni čut, globok družbeni uvid in zasidranost v krščanstvu. /…/ Vse Kremžarjevo ustvarjanje je močno prepleteno s katoliškim družbenim naukom, slovenstvo in krščanstvo sta zanj tako v življenju kot v njegovih delih neločljivi prvini. /…/ V svojih političnih analizah in napovedih je pogosto celo bolj pronicljiv kot analitiki v Sloveniji. Izpostaviti velja njegovo željo, da bi besedam, ki jih je totalitarni režim predrugačil, prek svojega publicističnega ustvarjanja vrnil prvotni pomen, kar je ključ do vseh drugih sprememb v družbi.«

Vračati besedam pravi pomen

Pokojni dr. Marko Kremžar je res vračal besedam njihov pravi in tako tudi družbeno-zdravilni pomen. Ponazorimo to prizadevanje z njegovima navedkoma iz prispevkov za Slovenski čas:

O resnicoljubnosti: »Priznati bližnjemu, kar uvidimo kot resnično, in zavrniti, kar mislimo, da ni, je izraz resnicoljubnosti, ki je nasprotje samoljubju. Samoljuben človek v pogovoru vztraja pri svojem mnenju ne zato, ker meni, da je resnično, marveč ker je njegovo. Kdor pa je resnicoljuben, sprejme resnico ne glede na to, od kod prihaja, pa tudi odklanja, kar spozna, da ni v skladu z resničnostjo. Resnicoljubnost je eden od izrazov ponižnosti, ki naj bi bila v odkritem pogovoru vedno navzoča. Pri tem ne gre za ponižnost pred sogovornikom, marveč pred resničnostjo. Za kristjana pomeni to tudi ponižnost pred Stvarnikom, ki je vir vse resničnosti in resnice.«

O resnični naprednosti in nazadnjaštvu: »Slovenska družba, ki jo vodijo tako imenovani samozvani 'naprednjaki', je v resnici hudo konservativna. Zvesto ohranja zastarel družbeni model, ki dokazuje svoj razsvetljenski progresizem edino še z nestrpnostjo do Katoliške cerkve. Ni čudno potemtakem, da se najvidnejši zastopniki starega političnega totalitarizma ogrevajo za žlahtno konservativnost. Ljudje na drugem bregu, ki poznajo in pravilno ocenjujejo preteklost in sedanjost ter zato tudi jasno vidijo, kam vodi dosedanje samozadovoljstvo, so postali v primerjavi s to zastarelo družbo resnični naprednjaki in na njih je neizogibna naloga, da prično ukrepati, hitro in radikalno.«

***

Ta zapis smo uvedli s podatkom, da je zadnji prispevek dr. Kremžarja, ki ga je objavila Družinina mesečna priloga Slovenski čas, nosil naslov Prihodnost v dobrih rokah. Ne dvomimo, da je zaradi vsega, kar je v življenju dobrega storil prav zaradi izredno globoke osebne vere, zdaj njegova večna prihodnost v najboljših – Božjih rokah.

Počivajte v miru, dragi gospod Kremžar!