V letošnjem letu obhajamo Hieronimovo leto, ko se spominjamo 1600. obletnice smrti sv. Hieronima, enega od štirih zahodnih cerkvenih učiteljev, po čigar zaslugi smo dobili latinski prevod Svetega pisma, ki je bil več kot tisoč let najbolj uporabljena različica najbolj vplivne knjige.

Mož s Krasa

O Evzebiju Sofroniju Hieronimu v slovenski splošni javnosti ne vemo veliko, čeprav se je po nekaterih domnevah rodil na slovenskih tleh.

V svojih pismih kot rojstni kraj omeni Stridon, ki je bil že v tistih časih porušen in ga do danes še niso natančno locirali. Po zadnjih raziskavah ga postavljajo nekje na trikotnik med Trstom, Postojno in Reko.

Sveti Hieronim, Jacques Blanchard, 1632


Prvo izobrazbo je prejel v domači hiši, nato so ga poslali v Milano in Rim. Posvetil se je predvsem študiju klasične literature in retorike. Iz Rima je potoval v nemški Trier, kjer ga je povsem prevzelo meniško življenje. Kot menih je nekaj časa živel v Ogleju, nato kot puščavnik v sirski puščavi, kjer se je posvetil branju in premišljevanju Svetega pisma ter študiju hebrejščine, grščine in sirščine, opisuje v monografiji Sveti Hieronim – mož s Krasa Rafko Valenčič.


Nanos, podružnična cerkev sv. Hieronima, foto: Andrej Praznik

Po študijskem obisku Carigrada, kjer je zbolel na očeh, se je vrnil v Rim, papež Damaz I. ga je vzel za bližnjega sodelavca in mu naložil revizijo obstoječega prevoda evangelijev, kar je bilo začetek monumentalnega dela – prevoda Svetega pisma v latinščino. Po Damazovi smrti naj bi bil kandidat za papeža, a je bil namesto tega primoran zapustiti Rim. Odpotoval je v Betlehem in zadnjih 30 let svojega življenja posvetil prevodu in razlagi Svetega pisma.

Vulgata

Bil je, kot ga je označil škof Jurij Bizjak, »mož izjemnega znanja in preizkušenih krepo­sti, obvladal je latinsko klasiko in krščansko književnost, mož treh jezikov, v katerih je visel napis na križu«.

Vse to je izkoristil na najboljši način, njegov prevod Svetega pisma v latinščino, imenovan Vulgata (ljudska), je bil »prvi tako kompleksen in hkrati jezikovno dodelan prevod, ki se je uveljavil in bil ves srednji vek najbolj pomemben prevod Svetega pisma,« poudarja frančiškan br. Jan Dominik Bogataj, študent patrologije v Rimu. Pred tem so krožile različne verzije delnih prevodov, Hieronim pa je prvi vse zbral, prevedel in poenotil.


Podružnična cerkev sv. Hieronima v Čelju, župnija Prem, foto Ivo Žajdela

Pomenljivo je dejstvo, da je prevajal v Jezusovem rojstnem kraju. »Sveto pismo je na neki način drugo učlovečenje Boga. Ta inkarnacija se je zgodila v Betlehemu, zato je to mesto verjetno še najbolj svetopisemsko,« pravi Bogataj in hkrati dodaja, da bi se Hieronim brez »današnjega interneta in pdf-jev« tega težko lotil kjerkoli drugje.

Samo v Sveti deželi, v Cezareji Martimi, mu je bila na voljo ogromna knjižnica, ki je hranila različne grške in hebrejske rokopise. Poleg tega je tam lahko ob pomoči judovskih rabinov (plačeval naj bi jih s premoženjem prodane domačije v Stridonu) poglabljal znanje hebrejščine. Vse to je ob pomoči številnih pisarjev delal ob velikem trpljenju, strogo meniško življenje in post sta ga zelo izčrpala, hudo si je poškodoval še roko, povrhu pa ga je še zapuščal vid.

Več o sv. Hieronimu si preberite v novi številki Družine.

Mednarodni simpozij ob 1600-letnici Hieronimove smrti: Hieronymus noster

Mednarodni simpozij ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima z naslovom Hieronymus noster bo potekal v Ljubljani od 24. do 26. oktobra 2019 v dvorani SAZU. Organizirajo ga Slovenska akademija znanosti in umetnosti; univerze v Ljubljani, Zagrebu, Gradcu in Varšavi; Srednjeevropska univerza na Dunaju (CEU); mednarodna mreža Europa Renascens; projekt DANUBIUS (Université de Lille); in Institut des Sources chrétiennes; pobudo zanj je podala in koordiniranje organizacije je prevzela Teološka fakulteta UL.

Programska usmeritev

Hieronyme, veni foras, »Hieronim, pridi ven«, je zapisal sam Hieronim v pismu prijatelju (Ep. 4) kot svojo osebno željo, naslovljeno na Boga. Nanjo se bo skušal odzvati mednarodni znanstveni simpozij ob 1600‐letnici Hieronimove smrti, na katerem bodo slovenski in tuji poznavalci osvetlili novejše raziskovalne trende, povezane z življenjem, opusom ter recepcijo antičnega asketa, biblicista, življenjepisca, popotnika, epistolografa, teologa, eksegeta, satirika in polemika.