Naše življenje je polno preizkušenj. Nekatere so lahke, druge nas skoraj podrejo, vendar nam ne smejo vzeti poguma, vere in upanja. To nam sporoča praznik lurške Matere božje, ki ga kot svetovni dan bolnikov obhajamo 11. februarja, to pa lahko razberemo tudi iz življenjskih zgodb mnogih preizkušenih ljudi po vsem svetu.

TEK ČEZ KANADO

Dne 12. novembra 1976 se je osemnajstletni Kanadčan Terry Fox zaradi trenutne nepazljivosti zaletel v poltovornjak. Pri tem je razbil avto, sam pa je razen precej močnega udarca v koleno odnesel celo kožo. Bolečina je počasi izzvenela, vendar se je čez mesec znova pojavila. Terry se z njo ni veliko ukvarjal. Ker je bil navdušen košarkar, je sklenil počakati do konca sezone, potem pa se bo že pokazalo, kako in kaj. Toda marca je postala bolečina tako huda, da je šel v bolnišnico. Tam so ga temeljito pregledali in postavili diagnozo: rak. Povedali so mu, da mu bodo morali nogo odrezati, da ga čaka kemoterapija in da ima približno petdeset odstotkov možnosti za preživetje. Za mladega športnika je bila novica šokantna, vendar ga ni preplavil obup. Odločil se je, da se bo boril.

Zvečer pred operacijo je v časopisu prebral prispevek o Dicku Traumu, ki je prejšnje leto kot prvi človek z amputirano nogo pretekel newyorški maraton. To ga je tako prevzelo, da je sklenil izpeljati nekaj podobnega. Tako je vsaj rekel domačim, potihem pa je načrtoval še večji podvig.

Že tri tedne po amputaciji je hodil s protezo, februarja 1979 pa se je začel pripravljati za tek čez Kanado, ki ga je poimenoval »maraton upanja«. Z njim je želel zbrati več milijonov dolarjev za raziskave rakavih obolenj in ozaveščanje javnosti. Na treningih je skupno pretekel več kot pet tisoč kilometrov. Nastopil je tudi na maratonu in bil zadnji, vendar ga to ni potrlo.

Dne 12. aprila 1980 je pri mestu Saint John’s na petsto kilometrov dolgem otoku Nova Fundlandija pred vzhodno obalo Kanade pomočil umetno nogo v Atlantski ocean in krenil na pot. Prve dni ga je spremljal močen dež in veter, vendar je kljub temu vsak dan v povprečju pretekel 42 kilometrov. Zanimanje medijev in ljudi je naraščalo, vsi so postali pozorni na fanta z eno zdravo nogo, ki je poskusil izpeljati nemogoče.

Pomlad se je prevesila v poletje, to pa se je začelo spogledovati z jesenjo. Terry Fox je 1. septembra 1980 prispel do mesta Thunder Bay na severozahodni obali Gornjega jezera. Na poti je bil že 143 dni in pretekel je 5.373 kilometrov. Mislil je, da ga čaka še en navaden tekaški dan, vendar ni bilo tako. Nenadoma je začutil ostro bolečino v prsnem košu, ki mu je vzela sapo. Ker ni ponehala, ga je spremljevalec odpeljal v bolnišnico, kjer se je pokazalo, da se je bolezen vrnila in razširila po telesu. S solzami v očeh je oznanil, da teka ne more nadaljevati.

Terry Fox je čez slabih deset mesecev, 28. junija 1981, izgubil boj z boleznijo. Vendar se je s svojim pogumom in voljo do življenja tako vsidral v srca rojakov, da ga vse do danes niso pozabili.

NA MOUNT EVEREST

Triindvajsetletna indijska odbojkarica Arunima Sinha se je 11. aprila 2011 z vlakom peljala proti glavnemu mestu New Del­hi, ko jo je nenadoma obstopila skupina moških. Od nje so zahtevali denar in zlato verižico. Ker se jim je uprla, so jo vrgli z vlaka. Ko je priletela na tla, se ni mogla premakniti. Videla je, da se ji po sosednjem tiru približuje vlak, potem pa jo je zagrnila tema.

Hudo poškodovano so odpeljali v bolnišnico, kjer so ji zdravniki odrezali nogo pod kolenom – in ji rešili življenje. Policija je po preiskavi sestavila svojo zgodbo, po kateri naj bi z vlaka skočila sama, ker je hotela bodisi storiti samomor ali ker je bila brez vozovnice. Železniška uprava pa ji je verjela in ji vseeno izplačala odškodnino.

Na kliniki za rehabilitacijo so ji priskrbeli protezo in jo pripravili na novo življenje. Vsi okrog nje so bili zelo prijazni in ustrežljivi. Sprva ji je bilo to všeč, potem pa je spoznala, da bo morala narediti nekaj res velikega, da je ljudje ne bodo več pomilovali. Še naprej je hotela živeti polno in v športnem duhu, zato se je odločila, da se bo vzpela na Mount Everest. Navezala je stik s prvo indijsko alpinistko, ki se ji je to posrečilo že davnega leta 1984, in začela trdo trenirati.

Prvega aprila 2013, komaj dve leti po nesreči, je začela zgodovinski vzpon. Ob pomoči spremljevalcev je napredovala počasi, a zanesljivo in 23. maja je stopila na vrh najvišje gore sveta. Postala je prva ženska z amputirano nogo, ki se ji je posrečil ta podvig (med moškimi je bil leta 1998 prvi Američan Tom Whittaker, leta 2006 pa se je na Mount Everest vzpel še novozelandski alpinist Mark Inglis, ki ima protezo na obeh nogah). O tem so poročali po vsem svetu, sama pa je o »svojem drugem rojstvu na gori« napisala knjigo.