Vsiljujejo nam svoje poglede in spretno zasedajo medijsko krajino z imeni, obrazi, poimenovanji tega, kar jim ustreza, na vseh področjih: političnem, kulturnem, izobraževalnem, gospodarskem, humanitarnem … Če pogledam čez palec enega tedna, je praktično nemogoče, da ne bi vsaj v eni od informativnih oddaj nastopil nekdanji zdravstveni minister Keber in se zaganjal bodisi v zdravstveno reformo bodisi nas s svojo četico prepričeval o nujnosti uzakonitve evtanazije. Obeležitvi evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov je bila v osrednjih poročilih nacionalne televizije namenjena slaba minuta. Nemogoče je, da ne bi bil prvak opozicije Janša v enem tednu spet česa kriv – to je neverjetna obsedenost političnih poročevalcev, analitikov, komentatorjev. Bodo oni brez njega, brez Ne-Janša – eno zadnjih poimenovanj – zmogli pripraviti prispevke?

Le kaj bi danes rekel pokojni karikaturist Miki Muster, ki je že konec devetdesetih let prejšnjega stoletj...