Kuhinjska lončevina in pogrebno posodje

Poleg lesa, ki izkazuje tesarsko in klano obdelavo, je v naselju najbolj bogato zastopano lončarstvo. Lončar je imel na voljo kar dve delavnici, v vrsti ob »rokodelski« ulici, v katerih je s pisano paleto različnih izdelkov zadovoljeval potrebe vaških gospodinjstev. Tudi s kakšno posebno posodo, kakršne so bile – v pasovih črno in rdeče pobarvane – lončene situle. Od kuhinjske lončevine je bila, tako po oblikah kot po načinu izdelave, povsem drugačna keramika, uporabljena v pogrebnem obredju. O tej nam »mostarski« lončar ni pustil kaj prida pričevanj, vsekakor mu lahko pripišemo lončeno situlo, ki je bila v grobovih med pridatki kar pogosto uporabljena. Je bil mar tudi mojster pogrebnega posodja?

Situlska umetnost

Med kovinarji velja kakšno besedo več posvetiti livarjem. Njihovo obrt zelo nazorno dokazujejo livarska orodja: kalupi in livarski zajemalki ter v njih ohranjena bakrova zlitina, brusni kamni za obdelavo izdelkov, nič manj pa tej dejavnosti namenjeni delavnici, v katerih je bila v talilnih jamah še ohranjena tudi bronasta talina.

V tej pisani srenji različnih mojstrov in rokodelcev, veščakov z glino, kovino, tekstilom ali rogovjem, ne gre prezreti obdelave bronaste pločevine. Saj so arheologi samo na Mostu na Soči v železnodobnih žganih grobovih odkrili za žare uporabljene številne bronaste vedrice, situle poimenovane (ocena je okoli 120 primerkov), največkrat le preprosto okrašene z geometričnimi motivi ali s sončnimi simboli. V izrazju slovite situlske umetnosti je na Mostu na Soči v množici situl en sam samcat pokrov situle, v Posočju pa le še druga dva primerka: eden iz Kobarida in drugi iz Krna. Takšno situlsko razkošje pove, da so v vasi nad slikovitim sotočjem Idrijce in Soče delovali tudi mojstri – izdelovalci situl, recimo jim kar sitularji. V ta kovinarski ceh velja prišteti še umetnika – torevta, upoštevaje mnenje poznavalca situlske umetnosti, da je pokrov situle, ta edini primerek tovrstnega umetniškega izrazja železne dobe, odkrit na Mostu na Soči, ustvarjen v drugi polovici 7. stoletja pr. Kr., delo domačega torevta. Moral je dobro poznati v tistem času na pokrovih situl v severni Italiji in vzhodnih Alpah priljubljeno živalsko motiviko. Po teh vzorih je v svoj izdelek vtisnil izrazito domačijski motiv, povezan z dokazano ovčjerejo v njihovem gospodarstvu: ovna in ovco na pašniku, ki ga ponazarjata dve rastlini, požrešnega volka, ki popada ovco, in pastirskega psa, ki brani ovčarjevo premoženje.

Še več. Situlska obrt se je v tem okolju obdržala skozi vsa stoletja obstoja železnodobne naselbine na Mostu na Soči in videti je celo, da je v njihovem obrtništvu že morala biti ne le priljubljena, temveč tudi zunaj posoških meja visoko čislana obrt. Tako je enkrat med 6. in 5. stoletjem pr. Kr., ko je torevtika na Mostu na Soči bila na višku, potujoči torevt, ki je izhajal »iz obrtno-umetniškega kroga s sedežem na Mostu na Soči« (B. Teržan), oborožen z znanjem, pridobljenim pri veščakih situlske umetnosti pri sosedih Venetih, ustvaril takšni vrhunski umetnini, kot sta znamenita situla z Vač in njena podobnica z Magdalenske gore pri Šmarju - Sap.

Situlska obrt se je v tem okolju obdržala skozi vsa stoletja obstoja železnodobne naselbine na Mostu na Soči in videti je celo, da je v njihovem obrtništvu že morala biti ne le priljubljena, temveč tudi zunaj posoških meja visoko čislana obrt.

Železnodobni »Mostarji« so bili tudi poljedelci in živinorejci. In lovci. Njihov plen so bili jeleni, srne, zajci, tur, divji prašič, volk, rjavi medved ali lisica, ob rečnem obilju pa tudi ribe. Na poljih po plodnih ravnicah na obeh bregovih Soče in Idrijce, tudi dlje od osrednje vasi, pri zelo verjetnih manjših zaselkih, so pridelovali različne sorte pšenice, ječmen, rž, piro, proso, laški muhvič, oves, bob ter še druge stročnice. Pa tudi lan in konopljo. Iz žitaric so si pripravljali kašam podobne jedi (te so kot obredne bile na voljo med prireditvami ob vaškem svetišču) ali pa so si spekli krušno pogačo. V eni od raziskanih hiš je bila namreč med notranjo opremo tudi peč, primerna za peko kruha ali pogač iz presnega testa. V ta namen so bile na voljo tudi lončene pekve, za peko mesa, pomembnega deleža v prehrani prebivalcev, pa lončeni pladnji.

Članek si lahko v celoti preberete v 35. številki magazina SLO.