Vožnja z avtom od Škofje Loke do Mosta na Soči ni nič posebnega: približno poldrugo uro vrtimo volan in premikamo prestavno ročico, vmes s pogledom nekajkrat ošvrknemo okolico, in že je vsega konec. Takoj ko stopimo iz avta, je potovanje pozabljeno. Povsem drugače je, če isto pot prevozimo s kolesom. Medtem ko vrtimo pedala, se nam popotni vtisi počasi nalagajo v spomin. Kamenček za kamenčkom, kot pri mozaiku. Ko opazimo kaj zanimivega, ustavimo in si napasemo radovednost, ko začutimo lakoto, sedemo v travo in pobrskamo po torbi na prtljažniku. Življenje je za spremembo zares preprosto. Malce je treba misliti le na odhod vlaka, s katerim se bomo vrnili v Škofjo Loko.

Po Selški dolini
Škofja Loka se prebuja v sveže poznospomladansko jutro. Po glavni cesti skozi mesto se proti Kranju in Ljubljani vali reka avtomobilov, na avtobusni postaji se zbirajo zaspani dijaki, mimo njih s prožnimi koraki in palicami v rokah hitijo zagrizeni Lubnikarji. Zvon v župnijski cerkvi sv. Jakoba kliče k jutranji maši. Grad in dobrih tisoč metrov visoki Lubnik za njim sta obsijana s soncem, iz obeh dolin – Selške in Poljanske – pa proti mestu sili siva megla.

Zavihtimo se na kolo in krenemo proti Železnikom. Za zvonikom župnijske cerkve sv. Jurija v Stari Loki se v daljavi pokaže Križna gora s cerkvijo sv. Križa. Cesta se polagoma izvije iz objema stanovanjskih hiš in stolpnic ter zavijuga po ozki dolini pod Lubnikom. Promet v nasprotno smer je še vedno gost in tudi za nami je razmeroma živahno. Večina šoferjev vozi obzirno, le tu in tam se najde junak, ki v nepreglednem ovinku z milimetrsko natančnostjo krmari med nami in nasproti vozečimi avtomobili. Ja, vsak voznik bi se moral kdaj preleviti v kolesarja in vsak kolesar kdaj v voznika. Ko se dolina razširi, občutek utesnjenosti izgine in kolesarjenje postane znova prijetnejše.

Na Bukovici se za trenutek ustavimo ob podružnični cerkvi sv. Florijana, nato krenemo naprej proti Dolenji vasi. Obe zemljepisni imeni sta v naših krajih precej pogosti: Bukovic – če štejemo še tiste, ki se pojavljajo v sestavljenih imenih – je osem, Dolenjih vasi pa kar šestnajst. Cesta med obema krajema vijuga po močno razširjeni dolini, ki jo pokrivajo travniki in polja. Na nizkem kolu ždi kanja in nepremično opreza za plenom. Nedaleč stran si tudi siva čaplja z iztegnjenim vratom obeta slasten grižljaj. Iz tovornjaka, ki nas je prehitel, zadiši po asfaltu.

Iz Dolenje vasi prispemo v Selca, kjer so letošnjo pomlad lepo obnovili župnijsko cerkev sv. Petra. Na god prvaka apostolov bodo škofje posvetili nove duhovnike – eden izmed njih prihaja tudi iz Selc.

Največji kraj v Selški dolini so Železniki, ki so jih lansko leto prizadele uničujoče poplave. Z glavne ceste je kraj videti lepo urejen, le na nekaterih hišah se še pozna, do kod je segala voda. Poplavljena je bila tudi župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika, ki je v preteklosti doživela že marsikaj hudega. V Družini smo novembra podrobno poročali o dogajanju leta 1944 in po vojni, ob vhodu v cerkev pa so v sliki in besedi predstavljeni tudi drugi mejniki iz njene zgodovine. Zgodovina Železnikov je – kot nam izdaja ime kraja – tesno povezana z železovo rudo, ki so jo nekoč kopali v okoliških hribih. Na tiste davno minule čase spominja mogočen plavž, mimo katerega se peljemo na zahodnem koncu naselja.

Suša
Med vožnjo od Železnikov do Petrovega Brda so sledovi poplav bolj vidni. Na več krajih brnijo gradbeni stroji, tu in tam se še kažejo nanosi kamenja in spodjedene brežine. Pri odcepu za Martinj Vrh se Sora in cesta zbašeta v ozek prehod med strmimi pobočji. Ko zapeljemo čez most, opazimo na desni kapelico. Visoko nad njo se med drevjem skriva podružnična cerkev loretske Matere božje v Suši, do katere nas v nekaj minutah pripelje ozka, a lepo urejena steza.

Majhno svetišče igrivih oblik je ena izmed najzanimivejših točk ob naši poti. V davnih časih je na tem kraju stala majhna kapelica, ki je v dolžino merila komaj tri metre. Nihče ne ve, kdaj so jo postavili, ljudsko izročilo pa pravi, da je neki domačin z Zalega Loga na tem kraju nekoč našel njemu neznano podobico loretske Matere božje. Nesel jo je domov, vendar jo je naslednji dan znova našel na istem kraju. Kapelica, v kateri je visel zvonček z letnico 1680, je sčasoma začela propadati, zato je župnik Anton Pintar predlagal, naj namesto nje zgradijo cerkev. Pobuda je naletela na precejšnje nasprotovanje, a z Marijino pomočjo so bile vse ovire premagane in 14. oktobra 1877 je ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar cerkev blagoslovil. Domačini in popotniki so se radi ustavljali ob njej. Ob koncu 19. stoletja je bilo v njej vsako leto okrog 250 maš, leta 1892 pa celo 359. Okoliški prebivalci še vedno pogosto obiskujejo cerkev, čeprav je maš veliko manj kot nekoč (naslednja bo prvo julijsko nedeljo ob 9. uri). Vse več je tudi obiskovalcev od drugod. Ti se radi ustavijo tudi ob studencu pod cerkvijo, ki slovi po zelo kakovostni vodi.

V zgornjem delu Selške doline je promet tako redek, da je kolesarjenje pravi užitek. Za nami hitro ostaneta Zali Log in Podrošt, kjer se cesta razcepi. Zgornji krak pelje proti Sorici, spodnji pa na Petrovo Brdo. Tja »pribrcamo« brez večjih težav, saj se cesta nikjer ne postavi preveč pokonci.

Po Baški grapi
Petrovo Brdo leži na 803 metre visokem prevalu med Selško dolino in Baško grapo, kjer je razvodje med Savo in Sočo. Vode tečejo na eno stran proti Črnemu morju, na drugo pa proti Jadranu. Naselje je majhno. Ob cesti stoji le nekaj hiš in dom za ostarele, tod pa so tudi kažipoti, ki nas vabijo na bližnji Porezen.

Ovinkasta in precej dotrajana cesta se s Petrovega Brda hitro spusti v Baško grapo. Ker nam je žal, da nam »prigarana« nadmorska višina tako hitro polzi iz rok, si spust podaljšamo s postankom na enem izmed ovinkov, s katerega lepo vidimo del Spodnjih Bohinjskih gora. Približno tristo višinskih metrov pod Petrovim Brdom leži Podbrdo, stisnjeno v ozko dolino med strmimi pobočji. V kraju je župnijska cerkev sv. Miklavža, ki se prvič omenja konec 16. stoletja. Na bližnji železniški postaji si lahko ogledamo vhod v bohinjski železniški predor, ki je s 6.327 metri dolžine najdaljši pri nas. Ko se bomo z vlakom vračali v Škofjo Loko, se bomo skozenj vozili približno sedem minut. Bohinjska železniška proga, ki so jo za promet odprli leta 1906, nas bo spremljala vse do Mosta na Soči. Včasih se bo skoraj dotaknila ceste, še pogosteje pa se bo skrila v katerega izmed številnih predorov.

Približno trideset kilometrov dolga Baška grapa je tako ozka, da je v njej prostora le za reko, cesto, železniško progo in nekaj manjših naselij. Posamezne vasi so raztresene tudi po okoliških pobočjih, ki so jih v 14. stoletju poselili tirolski priseljenci. Med vonjem cvetočega bezga prispemo do kraja z nenavadnim imenom – Hudajužna. Nekateri trdijo, da izvira ime iz besedne zveze »huda ožina«, po ustnem izročilu pa naj bi bili zanj krivi Turki. Ti naj bi pred stoletji semkaj pridrveli ravno v času, ko so gospodinje na mizo postavile kosilo (južino). Domačini so jo hitro ucvrli iz hiš in se zatekli na strma pobočja, slastne jedi pa so pospravili Turki.

Med vožnjo proti Koritnici lepo vidimo 1175 metrov visoki Kotel, ki se s strmimi pobočji dviga nad dolino. Ko se cesta spusti v vas in ostro zavije, zagledamo še Kojco, ki je bila dotlej skrita za našim hrbtom. V bližnjem Grahovem ob Bači je župnijska cerkev sv. Ane in spomenik, na katerem piše, da so tod po drugi svetovni vojni posneli film Na svoji zemlji. Med Grahovim in Knežo se cesta vzpne visoko nad reko, nato pa znova spusti do nje. Zadnje naselje v dolini je Bača pri Modreju. Reka Bača se tod pridruži Idrijci, mi pa zavijemo na glavno cesto Idrija–Tolmin, po kateri se mimo odcepa k železniški postaji pripeljemo do Mosta na Soči.

Most na Soči
Območje ob sotočju Idrijce in Soče je bilo poseljeno že v prazgodovini, ko je tod stala pomembna naselbina. Njeni začetki segajo v mlajšo bronasto dobo, torej v čas pred več kot 3.000 leti, največji razcvet pa je doživela v starejši železni dobi. Železnodobna skupnost je po Mostu na Soči, ki se je do leta 1952 imenoval Sveta Lucija, dobila ime savetolucijska kultura. Arheologi so skupno izkopali okrog 7.000 grobov in več antičnih stavb, zaradi česar velja kraj za eno najpomembnejših arheoloških najdišč pri nas. Skozi bogato zgodovino nas popelje kulturnozgodovinska pot Čez Most po modrost, ki so jo uredili pred tremi leti.



Danes je največja zanimivost kraja umetno jezero, ki je nastalo ob zajezitvi Soče za potrebe hidroelektrarne Doblar. Smaragdno zelena voda, v kateri se zrcalijo hiše in okoliški hribi, kar vabi k prijetnemu sprehodu. Tega utegne zmotiti le nenaden pljusk, ko se velika postrv divje požene za plenom.
Na Mostu na Soči sta dve cerkvi. Pokopališka, ki je posvečena sv. Mavru, se omenja že davnega leta 1192, župnijska cerkev sv. Lucije pa je bila verjetno posvečena v začetku 17. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bila – tako kot številne druge cerkve v teh krajih – močno poškodovana. Po njej so jo obnovili po načrtih slikarja Toneta Kralja, ki je cerkev bogato poslikal. Na Mostu na Soči se je rodil tudi pisatelj Ivan Pregelj (1883–1960), ki je med drugim napisal roman Tolminci in novelo Matkova Tina.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki, v župnijski cerkvi sv. Jurija v Stari Loki, v župnijski cerkvi sv. Antona Puščavnika v Železnikih.

OSNOVNI PODATKI
Potek poti: Škofja Loka – Bukovica – Dolenja vas – Selca – Železniki – Zali Log – Podrošt – Petrovo Brdo – Podbrdo – Hudajužna – Koritnica – Grahovo ob Bači – Kneža – Bača pri Modreju – Most na Soči.

Višinska razlika (med izhodiščem in najvišjo točko poti): 450 metrov

Dolžina poti: 61 kilometrov

Kratek opis poti: Do Podrošta se vzpenjamo tako počasi, da tega skoraj ne opazimo, naprej do Petrovega Brda pa tudi ni pretirane strmine. Spust do Podbrda je hiter in vijugast, med vožnjo po Baški grapi pa gre cesta tudi večinoma navzdol. Pot ni posebej zahtevna, vendar je zaradi dolžine zanjo vendarle treba imeti nekaj kondicije.

Vrnitev: Do Škofje Loke se vrnemo z vlakom. Vlaki, ki vozijo med Novo Gorico in Jesenicami, imajo poseben prostor za kolesa, na vlake, ki vozijo med Jesenicami in Ljubljano pa tudi lahko naložimo kolo, če le ni preveč potnikov. Informacije o voznih redih: www.slo-zeleznice.si.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000 ter Zgornje Posočje, 1 : 50.000.