Stanovanju Angelike Hribar v Prečni ulici v Ljubljani bi lahko rekli rodbinska galerija, ona pa je v njem kustosinja, arhivarka in pripovedovalka neštetih družinskih zgodb.

Kakšna je bila vaša vzgoja v »božjem okolju«?

Res sem se rodila v družino, ki me je sprejela z veliko ljubeznijo. Ne samo starši in babica, brat in sestra, ampak tudi njihovo sorodstvo in prijatelji. Moja mama Liza Hribar se je gibala v družbi slovenskih kulturnikov, čeprav je izhajala iz nemške družine. Mamina mati, umetnica, je bila namreč poročena s Čehom, njen oče Karl Kastl, artilerijski oficir, pa je bil doma blizu Dunaja in se je tukaj poročil s Slovenko. Če nevesta ne bi bila premožna, se sploh ne bi mogel poročiti, kajti avstrijski oficirji so morali svoji državi plačati kavcijo, ko so hoteli vstopiti v zakonski stan. Tako je moj praded Kastl, ki je bil že leta 1866, kot sedemnajstletni mladenič, udeležen v bitki pri Kraljevem Gradcu in jo po čudežu preživel, našel ženo v Ljubljani. Imel je izrazit risarski talent, ki sta ga podedovali tako njegova hči Elza kot njena hči Liza, moja mama. Z Elzo je skupaj hodil na slikarske učne ure. Ona je šla potem študirat kiparstvo in slikarstvo na Dunaj, na šolo, ki so jo ustanovili Judje zato, da so se lahko izobraževala tudi dekleta in se je pozneje preimenovala v Akademijo za uporabno umetnost. Tu so študirale Helena Vurnik, moja mama in moja sestra Monika.

Res sem se rodila v družino, ki me je sprejela z veliko ljubeznijo. Ne samo starši in babica, brat in sestra, ampak tudi njihovo sorodstvo in prijatelji. Moja mama Liza Hribar se je gibala v družbi slovenskih kulturnikov, čeprav je izhajala iz nemške družine.

Vaša starejša sestra?

Tako je. Rodila sem se kot tretji otrok, med vojno. Za mano je bil rojen še en brat, skoraj desetletje po koncu vojne, ko je oče prišel iz zapora. Omenila sem družbo, v kateri se je gibala moja mama. Obe, tako babica Elza kot mama Liza, sta prijateljevali z Lili Novy. Lili se je vključila v slovensko kulturno okolje, ki je privlačilo tudi mojo mamo. V teh krogih je srečala svojega bodočega moža Zorana. Ta je bil iz liberalne Hribarjeve družine.

Liberalno je takrat verjetno pomenilo nekaj drugega kot danes.

Seveda. Zoran je vozil avto, ker je njegov brat Svetozar sestavljal forde, zato so ga Lili Novy in ostale dame rade prosile, naj jih kam pelje. V njihovi družbi ga je moja mama spoznala. Zamisel, da bi se poročila, je bila bolj njena kot njegova, on je bil še nekoliko neodločen.

Premetali so stanovanje, odnesli dokumente, pisma, pisalni stroj, odpeljali mater in očeta, zapečatili so glavni del stanovanja.

Zaradi liberalnosti?

Ne. Bil je sicer navdušen nad Kantom, filozofijo »lepe duše«, ki ne izključuje Boga, samo v nekatere cerkvene dogme ni verjel, seveda pa sta se poročila v cerkvi, pri Frančiškanih, mama se je pripeljala v kočiji, oče in priče so nosili cilindre, to je bilo leta 1939, poročil ju je pater Roman Tominc, ki je potem tudi krstil Moniko in Aleša. Mene pa ne, ker so ga ravno takrat Italijani zaprli zaradi slovenske zastave, ki se je znašla izobešena na zvoniku. Zato me je krstil Fran Saleški Finžgar in mi za spomin podaril svojo fotografijo. Dobila sem sedem imen: Angelika, Ana, Dragica, Evgenija, Ivana, Elizabeta, Tadeja. Angelika je pravzaprav Marija Angelska.

Rojeni ste bili tik pred družbenim prevratom, vaša družina je po vojni doživela hude pretrese.

Aretacija staršev je eden mojih prvih spominov. Oče je hodil na čaj k Črtomirju Nagodetu, ki je bil bratranec moje mame. Tam so imeli skrivne pogovore. Zato so nekoč sredi noči k nam prišli možje v črnem, tega se spominjam, ker sem spala v stajici. Bilo mi je zanimivo, zame so bili vsi strici prijazni, mislila sem, da so prišli na obisk, smehljala sem se jim, mojo mamo pa je prizadelo, da sem jih bila tako vesela. Premetali so stanovanje, odnesli dokumente, pisma, pisalni stroj, odpeljali mater in očeta, zapečatili so glavni del stanovanja, otroška soba in kuhinja pa sta imeli vhod s hodnika, zato so nam ta dva prostora pustili. K sreči je z nami ostala kuharica, ki ni dovolila, da bi nas vzeli in odpeljali v kak »prevzgojni« otroški dom, vendar smo bili zastraženi, ker jih je zanimalo, kdo bo prišel na obisk.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje z osrednjo temo Otroštvo – temelj življenja (6/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku.