Odbor je ob obstrukciji nekaterih poslancev spremembe pričakovano potrdil in ne dvomim, da jih bo na naslednji seji tudi parlament. Drugače sploh ne more biti, ker je zadeva tako ali tako vnaprej odločena, kar je sicer po svoje tudi pravilno.

Izvoljeni predstavniki ljudstva so izvoljeni za to, da krojijo našo prihodnost. Vedeli naj bi, kaj hočejo doseči in zakaj, ter to tudi uveljaviti. Teoretično torej ni vprašanja: če imaš dovolj glasov, lahko v zakon vpišeš karkoli. Praktično pa je to videti tako, da en poslanec piše e-sporočila, nekateri se igrajo s telefoni, tretji prekladajo neke papirje. Oglasil se ni skoraj nobeden, po moji oceni zato, ker jih predlagane spremembe niti niso zanimale, za nekatere pa niti nisem bil prepričan, da vedo, o čem teče beseda. Ena oseba v prostoru se je ob naznanilu glasovanja celo potiho pozanimala pri sosedu: »A' moramo zdaj za ali proti pritisnit'?« 

Iskreno zato menim, da je osnovna ideja demokracije, ki sem jo omenil zgoraj, tu pod velikim vprašajem: mar vladajoči, v tem primeru na Odboru prisotni poslanci, sploh vedo, o čem in zakaj glasujejo ter kam s tem peljejo našo domovino? No, morda pa so zadevo tako globoko premislili in preštudirali prej, kdo ve. Vsekakor pa je bila ta seja Odbora za kulturo popolna farsa in, kakor slišim, je pogosto tako. Izrečeni argumenti ne premaknejo nikogar, saj je odločitev, pa naj bo sprejeta še tako »z glavo skozi zid«, sprejeta že prej, vse ostalo je samo predstava za javnost.

Praktično pa je to videti tako, da en poslanec piše e-sporočila, nekateri se igrajo s telefoni, tretji prekladajo neke papirje.

Več ljudi, ki imajo bogate izkušnje s sodelovanjem v parlamentarnih postopkih, me je na to opozarjalo že prej, tako da si utvar vsekakor ne bi mogel delati. Kljub ignoranci, ki jo človek takole doživi, pa je bilo nujno, da so tudi Katoliška cerkev in ostale skupnosti predstavile svoje mnenje. Na Odbor nisem šel zaradi poslancev, ki naj bi tam poslušali naše argumente, ker jih le-ti niso prav nič zanimali. Besede so bile sicer na videz naslovljene na izvoljene predstavnike ljudstva, ki bi morali opraviti svoje delo in se soočiti z argumenti različnih skupin.

V resnici pa so bile namenjene ven iz zatohle parlamentarne dvorane, kjer se nekateri igrajo s telefoni in prekladajo papirje. Besede so bile namenjene duhovnikom, redovnicam, redovnikom, sploh vsem verskim delavcem in vsem nam, vernikom. Namenjene so bile temu, da bi se tudi v hramu demokracije vsaj kakšenkrat slišalo, da je vsakodnevno iz ljubezni do Boga storjenega ogromno in da to edino šteje, ne glede na to, ali nam država za to vsaj na simbolni ravni da kakšno priznanje ali ne.

Neutemeljeno rovarjenje proti vlogi Cerkve v slovenski družbi naj služi kot spodbuda in potrditev, da očitno še vedno delamo nekaj prav.

Pravzaprav nas zgodovina uči, da je treba biti pri »parjenju« med državo in Cerkvijo zelo previden: na eni strani je prav hvaležno sprejeti, če se država premakne in nekaj primakne, ker se lahko s tem dela bolje in več. Ne samo zgodovina, ampak tudi sodobni čas, denimo dogajanje v Cerkvi na Nemškem, pa nas učita, da je treba vedno ostati tudi dovolj oddaljen od državnih jasli, da lahko še delamo svobodno in brez omejitev, saj vsaka reč stane – tudi državna pomoč po definiciji ne more biti zastonj. Neutemeljeno, verjetno celo neustavno rovarjenje proti vlogi Cerkve v slovenski družbi naj torej služi kot spodbuda in potrditev, da očitno še vedno delamo nekaj prav. Če nas bodo vsi hvalili, pa bi se bilo treba vprašati, ali morda delamo kaj narobe.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.