Najprej je bila v župnijski cerkvi maša v slovenskem jeziku, ki jo je daroval mons. Marino Qualizza, kot običajno vsako soboto.

Medaljo RS za zasluge mu je podaril predsednik Borut Pahor

Sledila je slavnostna podelitev medalje za zasluge Republike Slovenije mons. Marinu Qualizzi, ki mu jo je v imenu predsednika Boruta Pahorja izročil generalni konzul RS v Trstu Gregor Šuc.

Dogodek sta organizirala zadruga Most in združenje don Eugenio Blanchini, glasbeni vložek je prispevala Orsola Banelli.

Prejemnik medalje je zavedni in ponosni slovenski beneški duhovnik, eden zadnjih živečih čedermacev (ob njem že Božo Zuanella) in odgovorni urednik verskega lista Dom, živi v domu za ostarele duhovnike v Vidmu.

Vse življenje je ostal zvest domači zemlji ter slovenskemu jeziku in je moralna avtoriteta beneških Slovencev.

Mons. Marino Qualizza. FOTO: Ivo Žajdela

Vsako soboto zvečer mašuje v slovenščini v Špetru

Marino Qualizza že od dijaških let živi v Vidmu, v italijanskem okolju je zelo cenjen teolog, iz njegovih knjig pa so se učile generacije študentov in duhovnikov.

Rad ponavlja, da so slovenski jezik, identiteta in kultura neločljivo povezani s krščanskimi koreninami in da ga je evangelij naučil, kaj pomeni biti zares svoboden.

Več kot tri desetletja je vsako nedeljo maševal v slovenščini v Dreki, ob sobotah pod večer pa mašuje v Špetru.

Leta 2020 je za knjigo Benečija naš dom (izbor uvodnikov, ki jih je kot odgovorni urednik v zadnjih dveh desetletjih napisal za glasilo Dom) in za življenjsko delo ob 80-letnici prejel literarno nagrado Vstajenje.

Bralec v knjigi Benečija naš dom na najbolj neposreden način srka »bogato in trpečo dušo« slovenske Benečije.

Njegovo življenje je tesno povezano z življenjem Slovencev na Videmskem

Marino Qualizza se je rodil leta 1940 v Podutani. V Rimu je doktoriral iz teologije na Gregorijanski univerzi.

Od leta 1970 je bil profesor dogmatike v videmskem seminarju, kjer je bil vrsto let direktor višjega teološkega inštituta. Veliko let je bil tudi župnik videmske stolnice.

Njegovo življenje je podobno odprti knjigi in je zelo tesno povezano z življenjem Slovencev na Videmskem, posebno v Nadiških dolinah.

Teolog, ki je doktoriral iz dogmatske teologije na rimski Gregorijanski univerzi, ni bil nikoli vzvišen intelektualec, svoje zelo obširno znanje in veliko razgledanost je uporabljal v vsakdanjem boju za pravice ter proti krivicam, ki so jih bili deležni Beneški Slovenci.

Če je bilo potrebno, tudi v polemiki in odkritem sporu z uradno cerkveno oblastjo, ki je bila na Videmskem dolga leta pod (kvarnim) vplivom Slovencem nenaklonjene politike.

Zlata maša v Špetru v Benečiji 27. 6. 2015, od leve: Natalino Zuanella, Dionisio Mateucig, Marino Qualizza, Mario Gariup. Foto: Ivo Žajdela

Z Božom Zuanello je napisal knjigo Mračna leta Benečije

Leta 2012 je deželni svetnik Ljudstva svobode iz Čedada Roberto Novelli proti Qualizzi, odgovornemu uredniku beneškega časnika Dom, vložil kazensko ovadbo.

»Motilo« ga je, ker je Dom v nekem članku (31. oktobra 2012) obsojal znižanje državnih prispevkov za gospodarski razvoj občin videmske pokrajine, kjer živijo Slovenci.

V članku so se za ta proračunski rez »zahvalili« politiku, ki se je vrsto let vztrajno boril proti italijanskim državnim prispevkom Slovencem v Italiji.

Tudi ta sodni postopek, kot že pred leti proti Zuanelli in Qualizzi zaradi knjige Mračna leta Benečije, se je vlekel več let.

Šele leta 2015 je sodišče povleklo edino možno potezo in je Qualizzo oprostilo (ovrglo prijavo), saj v članku niso nikogar žalili, ampak so zapisali le legitimno kritično izjavo.

Skupaj z Božom Zuanello sta napisala knjigo Mračna leta Benečije. V njej sta prikazala vlogo tajne organizacije Gladio v Beneški Sloveniji, ki je od konca druge svetovne vojne vsaj do potresa leta 1976 zatrla jezikovni, kulturni in gospodarski razvoj tamkajšnjih Slovencev.

»Potem so se potoki posušili«

»Veseli smo, da smo si izbrali to pot. Vedno smo skrbeli, da ohranimo pri sebi in pri naših ljudeh vero in ljubezen do Benečije, do družine, do naše kulture in do našega jezika, ki je požegnan tudi od Svetega Duha, tako da se ne izgubi, kar smo, ampak da se še bolj utrdi,« je leta 2015 ob praznovanju zlate maše skupaj z Natalinom Zuanello, Mariom Gariupom in Dionisiom Mateucigom dejal Marino Qualizza tudi v imenu sobratov.

»Minilo je petdeset let od tistega 29. junija 1965, ko smo bili v videmski stolnici posvečeni v duhovnike. Iz Benečije smo bili štirje. Skoraj predzadnji slovenski duhovniki.

Za nami je prišel še mons. Lorenzo Caucig in še en misijonar. Potem so se potoki posušili.«

Mons. Marino Qualizza. VIR: Novi glas

Včasih se moramo ogniti kakšnemu kamnu, druge pa odvaliti

»Petdeset let je pol stoletja. Ko smo začeli in sem videl pred mano zlatomašnike, sem mislil, kako so v letih, kako so stari. Zdaj, ko sem prišel jaz v ta leta, četudi sam poškodovan v telesu, ne morem ravno reči, da sem tako star v pameti.

Za teh petdeset let duhovništva se moram zahvaliti Bogu, posebno za vse ljudi, ki so mi v življenju naredili kaj dobrega, in tudi za tiste, ki so povzročili težko pot za naprej. Vse to bom predstavil pred Bogom.

Duhovniška služba je bila lepa, četudi smo včasih naleteli in še naprej naletimo na poti na veliko težav in se moramo ogniti kakšnemu kamnu, druge pa odvaliti.

Če imaš vero v sebe, če slišiš, na kakšno melodijo poje Sveti Duh, tvoje življenje postane lepo, svobodno, daje veselje tebi in morebiti tudi drugim,« je dejal Marino Qualizza leta 2015 ob zlati maši.

Dokumentarec o mons. Marinu Qualizzi

Ob njegovem 80. jubileju leta 2020 mu je uredništvo slovenskih programov deželnega sedeža RAI za FJK posvetilo dokumentarec, ki sta ga posnela Erika in Jure Škrlep iz podjetja Video pro. Na ogled je na platformi RaiPlay pod zavihkom Slovenski program TUKAJ.