Monografija o Francu Pedičku se je rodila iz posveta leta 2010 ustanovljenega Inštituta Franca Pedička, ko so se srečali ljudje, ki so ga cenili kot človeka in strokovnjaka. Po posvetu so se določili, da namesto zbornika izdajo monografijo, ki bo obsegala več vsebin o profesorjevem življenju in delu.

Vsebinsko bogata monografija

V prvem delu monografije so zbrani odlomki iz Pedičkovih knjig in intervjujev, v osrednjem delu pa so zbrani večinoma prispevki strokovnjakov s posveta (Anton Stres, Franci M. Kolenec, Marija Žabjek, Angelca Žerovnik, Jože Ramovš, Dejan Hozjan, Silvo Šinkovec, Herman Berčič, Bogomir Novak, Jože Mlakar), ki so jim dodali še nekaj člankov (Jože Dežman, Ivan Ferbežer, Hubert Požarnik, Zoran Jelenc, Zvonko Perat).

Svojevrstna pričevanja so tudi besedila, ki so jih zapisali ob podelitvi priznanj in ob njegovi smrti, monografija pa se zaključi z zapisi dijakov, študentov, sodelavcev in prijateljev, ki so popisali svoje spomine na srečanja s Pedičkom kot učiteljem, profesorjem, prijateljem, raziskovalcem ... Zadnji del monografije predstavljata recenziji ddr. Barice Marentič Požarnik in dr. Janeza Bečaja.

Pediček uvedel šolsko svetovalno službo

O tem smo povprašali glavnega urednika monografije mag. Silva Šinkovca, ki je zapisal, da je med najbolj izvirnimi Pedičkovimi prispevki v šoli uvedba šolske svetovalne službe: »Smo redki v Evropi, ki imamo tako službo sistematično uvedeno v šolski sistem. V šestdesetih letih je dr. Pediček uvajal 'šolski svetovalni študij učenca'. To je pomenilo, da je šola s svojimi strokovnimi timi raziskala, katere so razvojne in učne potrebe posameznega učenca in temu prilagodila vzgojne in učne programe. Zasnova šolskega svetovalnega študija učenca je torej že v šestdesetih letih vodila v smer velikega prilagajanja vzgojno učnega procesa potrebam posameznih učencev, potrebe po individualizaciji šolskega procesa, ki se je v svetu uveljavljal širše šele v osemdesetih letih. Iz Pedičkove pobude se je pri nas razvilo šolsko svetovalno delo.«

»Človek je tudi duhovno bitje«

Drugi njegov veliki prispevek v pedagogiki pa je zagotovo nadaljevanje razvoja slovenske
duhoslovne pedagogike, ki sta jo razvijala dr. Ozvald, prvi profesor na Ljubljanski univerzi za pedagogiko, ki je razvijal kulturno pedagogiko, za njim pa dr. Gogala, ki je razvijal osebnostno pedagogiko. Vsi trije predpostavljajo, da je človek tudi duhovno bitje, zato je potrebno v pedagoškem procesu upoštevati razvoj telesa (motorike), psihe (čustvene in miselne procese) in duha (etične, estetske in duhovne plasti osebnosti), pojasnjuje Šinkovec.

Dr. Jože Ramovš je o Pedičkovi pomembni zaslugi v pedagogiki zapisal: »Njegova pedagoška zasluga je antropologizacija pedagogike kot znanosti; v tem je bil soroden svojemu prijatelju Antonu Trstenjaku, ki je antropologiziral psihologijo. Pedičkovo polstoletno delo kot znanstvenika pedagoga in njegovo praktično delo vzgojitelja je izhajalo iz celostnega pogleda na človeka v vseh njegovih razsežnostih, potrebah in zmožnostih.«

Zaradi zoperstavljanja politiki odstranjen iz javnega življenja

Seveda pa je bil profesor Pediček zaradi svojih jasnih pogledov na človeka in vzgojo, ki jih je tudi zagovarjal na posvetu pedagoških delavcev leta 1971 na Bledu, deležen številnih obtožb in diskreditacij. Na tem posvetu je zagovarjal tezo, da je vzgoja v prvi vrsti funkcija človeka in ne družbe (partije). To ga je drago stalo, saj je bil odstranjen iz javnega življenja, moral je odstopiti z mesta direktorja Pedagoškega inštituta in ni smel več objavljati.

Ob koncu življenja nagrade

Pedičkova bibliogafija obsega več kot štiristo enot: raziskovalnih projektov, strokovnih razprav, znanstvenih in strokovnih člankov … Najbolj je poznan kot oče šolskega svetovalnega dela, kot priljubljen predavatelj za starše, mlade, strokovne delavce, po znanstveno raziskovalnem delu. Športniki ga poznajo kot svojega predavatelja in snovalca osnov športne pedagogike, bil pa je tudi pobudnik za etični kodeks učiteljev itd. Njegovo pedagogiko mnogi poimenujejo kot antropološko pedagogiko. Ob koncu življenja je prejel tudi kar nekaj nagrad (med drugim odlikovanje predsednika republike Janeza Drnovška zlati red za zasluge »za življenjski prispevek k pedagogiki in demokratizaciji slovenske družbe ter utemeljevanju razumevanja pomena narodne identitete«).


Foto: Inštitut Franca Pedička