»Hiše so bile do polovice v blatu in vodi, kletni prostori so bili že zasuti, prav tako avtomobili, ponekod hiše do prvega nadstropja,« je povedala. Material se je s plazom nabiral še nadaljnje tri dni. 

Žalosten pogled na vas Bistričica pri Kamniku. FOTO: Bernarda Mali

Vaščani se niso hoteli evakuirati

Bistričica je bila odrezana od sveta, ni bilo vode ne elektrike. Ker glavna cesta ni bila več prevozna, tudi delovni stroji niso mogli do njih, da bi se čiščenje lahko pričelo. 

Vas je bila neprepoznavna. FOTO: Monika Kočar

Plaz je v dnevni sobi ostal, voda je odtekla. FOTO: Monika Kočar

Vaščani na prizadeti strani brega so se predlogu, naj se evakuirajo, uprli, saj so se odločili, da bodo poskusili rešiti, kar je mogoče. »Z naše strani potoka smo jim nosili hrano,« je povedala Monika; njena hiša stoji na drugem bregu potoka in ni bila poplavljena. Po gozdnih poteh se jim je uspelo prebiti do trgovine v dolini. Bistričani so se sami organizirali, prosili so prijatelje, da so našli bagerista, traktorista in kamion, pa seveda ljudi, da se je lahko pričela sanacija. V ponedeljek so uredili strugo, da se je voda umaknila od hiš.

"Hotela sem, da se moji vasi pomaga"

»Ko sem slišala, da prostovoljci želijo priti pomagat in da jih zavračajo, ker ni bilo varno … Jaz sem hotela, da se pomaga v moji vasi Bistričici in sem prevzela organizacijo,« preprosto pove Monika. Kasneje se je povezala še s prostovoljnim gasilskim društvom, ki ji je pomagalo z informacijami.

V Bistričici so prostovoljci čistili dvorišča in hiše. FOTO: Monika Kočar

Neizkušena, a pogumna

Na vprašanje, kako je mladi in na tem področju neizkušeni študentki uspelo organizirati čiščenje, da je po enem tednu stanje že močno izboljšano, je Monika dejala: »Saj se mi je vse poklapalo. Bistvo je, da dobiš ljudi. Odziv je bil res velik, dober in smo potem lahko naprej načrtovali. Zbirala sem podatke od hiše do hiše, kje kaj rabijo, vse to smo koordinirali: koliko ljudi se rabi, kaj naj prinesejo in sem jim sporočila, naj pridejo. Treba je bilo organizirati tudi pot do nekje, kjer so lahko parkrirali, nato pa so tri dni do vasi hodili peš.«

Prostovoljci so v Bistričico morali peš. FOTO: Monika Kočar

Monika je hodila z njimi. »Šestnajstkrat na dan sem šla gor in dol. Pomagale so mi tudi mami, teta in prijateljice.« V enem dnevu se je v Bistričici zvrstilo po 100 do 150 prostovoljcev. Monika je povedala, da so se javili študentski klubi, razna društva, skavti iz vse Slovenije. Učiteljice iz OŠ Stranje so ves teden prihajale v šolo, zbirale so splošno humanitarno pomoč, kaj tudi skuhale in vse to dostavljale v Bistričico peš. »Vsem prostovoljcem stokrat hvala in naj jim Bog povrne!«

»Vsem prostovoljcem stokrat hvala in naj jim Bog povrne!«

Da je organizirala prostovoljce, tudi če na lastno pest, se je izkazalo za dobro odločitev. »Ljudje v Bistričici so bili presrečni, prezadovoljni, so res pohvalili pohvalili prostovoljce. Tudi sem bila zadovoljna in sem rekla, da je to to. Tako vidiš, da so še dobri ljudje na tem svetu in to ti da upanje.«

Tako sta v Bistričici pomagali sodelavki Družine Bernarda Mali in Lara Vurnik. FOTO: arhiv B. M.

Razmere se izboljšujejo

Danes so razmere v Bistričici že precej boljše, dela se zaključujejo. V vasi sta spet voda in elektrika. Akcija čiščenja bo potekala še do torka, Monika pa je svojo organizacijsko »štafeto« predala v Kamnik na civilno zaščito. »Končno,« je rekla. Pet dni zapored je spala le kakšno uro na noč, saj je poleg pomoči v vasi pomagala še fantovi babici v Županjih Njivah, ki ji je poplavilo hišo.

Zadovoljna in hvaležna Monika, da jim je uspelo toliko narediti za Bistričico. FOTO: arhiv M. K. 

Ne more se dovolj zahvaliti

»Rada bi se zahvalila vsem gasilcem, vojski, policiji in drugim službam, vsem prostovoljcem, vsem, ki so v naši vasi pomagali, hvala jim stokrat, vsem strojnikom, ki so prišli,« je večkrat ponovila.

»Še znamo ljudje stopiti skupaj.«

»Še znamo ljudje stopiti skupaj,« je optimistična Monika. V teh intenzivnih dneh se ji je nabralo veliko zgodb in srečanj. »Ena zgodba se me je res dotaknila,« še pove. »Nek gospod je bil v službi v četrtek, doma mu je zasulo hišo in družino in ni mogel do njih. Zato se je odločil, da bo pomagal pri nas. In ko je šel predvčerajšnjim pomagat domov, se mi je opravičeval, da mora iti. Še zdaj jokam, ko se spomnim nanj.«

Oglejte si še nekaj fotografij iz Bistričic pri Kamniku:

1/9