Družino Pellegrino je prizadela drama sinovega samomora; Felix Qaiser, politični begunec, pakistanski časnikar, ki pripada katoliški manjšini v državi, je pobegnil v Italijo, da bi spravil na varno svojo družino; Maurizio Fratamico z bratom dvojčkom Enzom, katerega spreobrnjenje je zaznamovalo tudi zgodbo Maurizia, je kot mladenič, čeprav mu v materialnem smislu ni primanjkovalo ničesar, izgubil smisel življenja, ki ga je nato znova našel šele po nekem srečanju, zahvaljujoč materini veri in njenim solzam.



Tri pretresljiva življenjska pričevanja so bila temelj programa sinočnjega molitvenega bdenja z naslovom Osušiti solze v baziliki sv. Petra, ki ga je vodil papež Frančišek. Srečanje je bilo posvečeno vsem, ki trpijo v duhu ali telesu, v vatikansko baziliko pa so v ta namen prinesli relikviarij Solzne Marije iz Sirakuze, da bi si verniki v mesecu, posvečenemu Mariji, lahko izprosili njenega materinskega varstva.

Po pričevanjih in prebranem evangeljskem odlomku je zbrane vernike nagovoril papež Frančišek, ki je Gospoda prosil, naj »razsvetli naš razum, da bi našli prave besede, sposobne nuditi tolažbo, naj odpre naše srce, da bi imeli gotovost Božje navzočnosti, ki nas v preizkušnji ne zapusti«. Sveti oče je dejal, da v trenutkih žalosti, trpljenja zaradi bolezni, tesnobe preganjanja ali bolečine žalovanja vsak človek išče besede tolažbe. Občutimo potrebo, da bi nam bil nekdo blizu, da bi sočustvoval z nami, prevevajo nas občutki zbeganosti, zadrege in negotovosti. Iščemo nekoga, ki bi razumel našo bolečino, polni smo vprašanj, na katera pa ne najdemo odgovora. V teh trenutkih bolj potrebujemo argumente srca, saj lahko le z njihovo pomočjo dojamemo skrivnost naše osamljenosti.

Na svetu je v vsakem trenutku pretočenih nešteto solz, je v nagovoru poudaril sveti oče. Vsaka je drugačna od druge, skupaj pa oblikujejo »ocean bede, ki prosi usmiljenja, sočutja in tolažbe«. Najbolj grenke so solze, ki jih povzroči človeška hudobija, Bog pa prihaja s svojo nežnostjo, da bi osušil solze na našem obrazu.

V svoji bolečini, je zagotovil papež, nismo sami. Tudi Jezus ve, kaj pomeni jokati zaradi izgube ljubljene osebe. Tudi on je v svoji osebi izkusil strah pred trpljenjem in smrtjo, razočaranje in pobitost zaradi Judovega in Petrovega izdajstva, bolečino zaradi smrti prijatelja Lazarja. Jezus nikoli ne zapusti tistih, ki jih ljubi. In če je jokal Jezus, lahko jočem tudi jaz. Jezusov jok je protistrup za brezbrižnost do trpljenja mojih bratov, njegov jok me uči, da bolečino drugih vzamem za svojo, da postanem soudeležen v stiski tistih, ki živijo v še bolj bolečih položajih. Kakor nas tolaži Jezus, tako smo mi poklicani tolažiti bližnjega.

Pravo zdravilo za naše trpljenje je po besedah papeža Frančiška molitev. V molitvi začutimo Božjo navzočnost, nežnost njegovega pogleda nas potolaži, moč njegove besede pa nas podpre in nam vlije upanje. Človek potrebuje gotovost, ki jo je imel Jezus, da ga Oče posluša in mu pomaga, potrebuje gotovost, da ga Oče posluša in mu prihaja na pomoč.

Moč ljubezni trpljenje preoblikuje v gotovost Kristusove zmage in v upanje, da bomo nekega dne spet skupaj, da bomo za vedno zrli obličje Svete Trojice, ki je večen izvir življenja in ljubezni. Blizu vsakega križa pa je vedno tudi Jezusova Mati, ki s svojim plaščem osuši naše solze, s svojo roko pa nam pomaga znova vstati in nas spremlja na poti upanja.

Papež Frančišek je med bdenjem vsem prisotnim kot simbol tolažbe in upanja podaril blagoslovljeni Agnus Dei, starodavni nabožni predmet, ki so ga uporabljali predvsem med jubilejnimi leti. Izdelan je iz belega voska in je ovalne oblike, na eni strani nosi odtis velikonočnega jagnjeta, na drugi pa je logo jubilejnega leta usmiljenja. Uporaba tega nabožnega predmeta sega v 4. stoletje, pomeni pa izraz Očetovega usmiljenja do vseh, ki živijo v položajih globokega trpljenja.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet