Prihajam iz manjše slovenske občine, Metlike. Leži ob hrvaški meji, kjer reka Kolpa zapusti Slovenijo, zato se v teh krajih v družinah prepletajo različne vere in tudi kulture (slovenska, hrvaška in žumberčanska). Tudi pri nas je bilo tako. Moj oče Peter je bil grkokatolik, Žumberčan, uskok, skrben in gospodaren mož. Vcepil mi je načelo: »Stvari, ki se je lotiš 'na pol', je bolje, da je niti ne začneš.« Imel je močno držo in je skrbel za blaginjo družino. Mama Nada, katoličanka, pa je njegovo zahtevnost in strogost s svojo dolenjsko nežnostjo povezovala v skupno dobro. Nobene vere nismo živeli poglobljeno, nobeni tudi nismo nasprotovali.

Čudila sem se njenemu navdušenju

V okolju, ki ni najbolj naklonjeno izrazito duhovni smeri življenja, ljubeči Oče vedno poskrbi, da prav tam raste jedro, ki izžareva to, česar nam »svet« ne more dati.

V Božje kraljestvo sem stopila s krstom na velikonočno vigilijo, ki ga je izprosila pobožna sosedova šivilja, nato mi je kot šolarki prve skrivnosti razkrivala sosedova Metka (tudi iz večje in pobožne družine). Veliko sva se družili. Razlagala mi je o Jezusu, me vodila k maši, me spodbujala, da bi šla k prvemu svetemu obhajilu, in to ji je uspelo šele v mojem četrtem razredu, četudi so ga vsi drugi prejeli že v prvem. Na vso srečo mi doma tega niso branili, niso me pa tudi spodbujali. Po prejetem prvem obhajilu nisem več hodila k verouku in tako nisem šla k birmi. Zame je v bistvu Bog obstajal, tam nekje, vendar spovedne milosti in Njegovega usmiljenja takrat res nisem dojela.

Zame je v bistvu Bog obstajal, tam nekje, vendar spovedne milosti in Njegovega usmiljenja takrat res nisem dojela.

Pravega duhovnega vodenja nisem imela, razen dragocene prijateljice Metke, ki me je navduševala, jaz pa sem se njenemu navdušenju nad nerazložljivimi dejstvi samo čudila in bila precej skeptična. Večne skrivnosti so se mi zdele bolj kot pravljica, danes pa mi je jasno, da jih tudi nisem mogla dojeti; lahko se jim le približujem, ne da se jih razumeti v polnosti.

Sploh pa me je takrat začela v notranjosti skeleti in skrbeti človeška šibkost, naša grešnost. O njej sem veliko razmišljala in končno le nekako dojela, da je najlaže živeti s čisto vestjo. Odkritosrčnost se je vame vrasla. V srednješolskem obdobju sem precej redno hodila k nedeljski maši; rada sem poslušala pridige, nikoli pa nisem šla k obhajilu. Po očenašu sem navadno odšla iz cerkve in šele danes se zavedam, koliko blagoslovov sem izpustila! To je bilo nekako moje otroštvo, odraščanje in moja vera.

»Da bi le bila poročena!«

Leta so tekla in med študijem sem srečala moškega, s katerim sem se noseča poročila. Ker je izhajal iz krščanske družine, je želel, da bi se poročila cerkveno. Želja, da bi se poročila, je bila tako močna, da sem z veseljem hodila na predavanja za pripravo na birmo. Bila sem prepričana, da bom v princesko oblečena po poročni koračnici živela srečno do konca svojih dni.

Vendar je bilo moje srce še vedno zaprto, sploh nisem dojela župnikovih nasvetov, niti ne modrosti, da je birma zakrament. Vseeno mi je bilo. »Da bi le bila poročena!« Po poroki se je vse odvijalo zelo hitro in v marsičem drugače od mojih prvotnih želja. Nekaj dogodkov je bilo res krasnih. Na svet je prijokala čudovita deklica Ajda, ki je bogatila vsakdanjik. Vendar sem zelo kmalu spoznala, da bova živeli sami, saj se z možem nisva razumela. 

Ko se je mojem srcu odvijal boj, sem presenečena zaznala, da v njem ni raslo sovraštvo, ampak hvaležnost, ki so jo krepile mnoge odpovedi in žrtvovanja.

V tem obdobju se je v meni jasno izrisalo veliko začudenje in spoznanje. Ko se je mojem srcu odvijal boj, sem presenečena zaznala, da v njem ni raslo sovraštvo, ampak hvaležnost, ki so jo krepile mnoge odpovedi in žrtvovanja. Začela sem se zavedati, da to ne prihaja le iz mojega srca, ampak je bilo v njem seme, ki je očitno začelo kliti. To ni bilo nekaj človeškega, to je bilo mnogo več.

»Obrnite se k svoji Mami«

Po ločitvi sva se s hčerko preselili v starejšo, manjšo hiško ob župnišču in odločila sem se, da je najboljše, da jo vpišem k predšolskem verouku, saj bo tam lahko spoznala nove prijatelje in se laže vključila v družbo. Vsa prevzeta in zelo goreča je obiskovala vse, kar jim je gospod župnik ponudil, jaz pa sem morala hoditi z njo, saj je bila še majhna. Še vedno pa k obhajilu nisem šla nikoli. Nekoč sem vprašala gospoda župnika, ali bi lahko zaužila hostijo, a njegov odgovor ni bil pritrdilen. Upoštevala sem ga. Pa vendar je bilo to obdobje prav posebno, saj se je strto srce začelo sestavljati in odpirati, rane je začela celiti Božja dobrota.

Nekega majskega dne, ko sem obupana zaradi mnogih skrbi spremljala hčerko k šmarnicam, je župnik pri maši rekel: »In ko začutite, da ne zmorete več, ko je pred vami svet poln nazadovanja, nezadovoljstva in obupavanja, obrnite se k svoji Mami, ona je vedno z nami, nas spremlja, vedno nas razume, prime za roko in po najzanesljivejši poti vodi do Jezusa.« Tako kot veliko spreobrnjencev ne more opisati presežnega občutka, ki se zgodi v trenutku spreobrnjenja, tako ne bo uspelo niti meni, a začutila sem neskončno Ljubezen, ki me je objela, postala sem njen del in življenje je vsemu dogajanju navkljub postajalo iz dneva v dan bolj smiselno.

Začutila sem neskončno Ljubezen, ki me je objela, postala sem njen del in življenje je vsemu dogajanju navkljub postajalo iz dneva v dan bolj smiselno.  

Obdana s plaščem Marijine ljubezni, skoraj omamljena, sem začela moliti, hoditi na romanja, vsak dan k maši in neskončno sem hvaležna za ljudi, ki mi jih je Gospod poslal in jih še vedno pošilja. Krepijo me v veri, spodbujajo in odstirajo tančico mnogih skrivnosti. Nekatere so še danes zame popolnoma nove. Hrepenela sem po varnem Božjem naročju, molila in želela sem si, da bi me Bog uslišal, da bi mi pokazal pot, saj On vse ve, vidi v dušo vsakega izmed nas. Veliko prošenj je slišal in tudi uslišal, za mnoge pa je priskrbel popolnoma drugačen scenarij, kot sem si ga zamislila.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (03/2024).