Naneslo je, da zadnje mesece veliko premišljujem o velikodušnosti. Najprej mi je všeč beseda sama, čeprav pred človeka postavlja skoraj nemogočo nalogo, da bi imel »veliko dušo«. Vsaj v slovenščini, a tudi v marsikaterem drugem jeziku se potem ta »velika duša« velikodušnega lahko kaže na dva precej različna načina. Prvi sicer ni preprost, a je med Slovenci, hvala Bogu, precej razširjen. Pri njem gre za to, da se človek odreče kosu svojega in ga deli z bližnjim. Večji, kot je kos, za bolj velikodušnega velja in bolj se njegova velikodušnost približuje osrednji krščanski kreposti ljubezni.

Druga pojavna oblika velikodušnosti je precej drugačna. Ni sicer tako imenitna, kot je ljubezen, še zdaleč ne, a zahteva zmožnost, ki je pri ljubezni ne potrebujemo. Imeti »veliko dušo« lahko namreč pomeni tudi, da sočloveka pustimo preprosto pri miru, če nam ne hodi ravno v zelje. Da ga ne poučujemo kar naprej in da ga ne poskušamo venomer preoblikovati po svoji podobi ter ga ukalupiti v...