Vsaj v slovenščini, a tudi v marsikaterem drugem jeziku se potem ta »velika duša« velikodušnega lahko kaže na dva precej različna načina. Prvi sicer ni preprost, a je med Slovenci, hvala Bogu, precej razširjen. 

Pri njem gre za to, da se človek odreče kosu svojega in ga deli z bližnjim. Večji, kot je kos, za bolj velikodušnega velja in bolj se njegova velikodušnost približuje osrednji krščanski kreposti ljubezni.

Druga pojavna oblika velikodušnosti je precej drugačna. Ni sicer tako imenitna, kot je ljubezen, še zdaleč ne, a zahteva zmožnost, ki je pri ljubezni ne potrebujemo. Imeti »veliko dušo« lahko namreč pomeni tudi, da sočloveka pustimo preprosto pri miru, če nam ne hodi ravno v zelje. 

Da ga ne poučujemo kar naprej in da ga ne poskušamo venomer preoblikovati po svoji podobi ter ga ukalupiti v svoj kalup. Priznam, tudi od mene zahteva takšno ravnanje vsaj toliko odpovedi kot tisto, pri katerem se trudim, da nimam kače v žepu.

Ob tovrstnih premislekih sem se z grozo spomnil, da velikodušnost morda sploh ni posebej cenjena odlika kristjana, vsaj v drugem pomenu ne. 

V Svetem pismu, recimo, najdemo kar nekaj zgledov velikodušnosti kot razdajanja svojega bližnjemu. Na misel mi prideta predvsem dve vdovi, ena iz Sarepte in druga iz tempeljske zakladnice. 

Dobesedno »pri miru« pa je svojega siceršnjega nasprotnika Savla pustil David, čeprav se kajpak ni mogel upreti skušnjavi, da mu ne bi pokazal, koliko je boljši od njega. 

Tako je pravi svetopisemski manifest velikodušnosti spet izrekel kar Jezus sam, ko je svoje preveč zagrete učence poučil, da je tisti, ki ni proti nam, za nas. In ga lahko pustimo pri miru.

Poznejši kristjani so omenjeno modrost, kot še marsikaj drugega, kar je jasno povedal Jezus, jemali z rezervo. Skozi stoletja se jim je velikokrat preveč mudilo reševat duše sovernic in sovernikov, ki jih je ogrožal vsak najmanjši odmik od »norme«, da bi dopustili malenkostne razlike. 

In je frčalo perje v mislih, besedah in dejanjih, zaradi česar je danes koga sram. A ga običajno ni toliko sram, da bi pustil pri miru bližnjega iz svoje sodobnosti, ki se v kakšni stvari ne strinja z njim.

Slovencem bi kanček te vrline danes prišel še kako prav. Da ne bi ob vsakem čivku ali zapisu takoj pomislili na najslabšo možno razlago, ampak dopustili, da se občasno kdo tu in tam res poheca.

In da potem v »rano« dejanskega ali zgolj virtualnega sogovornika ne bi vrtali do onemoglosti. A saj, pustiti drugega pri miru je včasih teže, kot mu izkazati vso naklonjenost tega sveta.

Z velikodušnostjo je hkrati tako, da nanjo kot ljudje in kot kristjani običajno pomislimo takrat, ko se znajdemo v podrejenem položaju in s strahom pogledujemo, ali nas bodo soljudje pustili pri miru ali nas bodo še bolj potlačili. 

Meni se je z zadnjim motuproprijem papeža Frančiška, ki vsaj po mojem mnenju postavlja pod vprašaj zame svete stvari, zgodilo prav to. In ne preostane mi drugega, kot da takole javno molim za velikodušnost tistih, ki bodo pri nas morali uresničevati omenjeni nevelikodušni dokument.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (33/2021).