Prišel je oktober. Najprej pomislim: mesec rožnega venca. Večino svojega življenja bi ob teh besedah naveličano zavzdihnila in zavila z očmi. Zdaj ne več (no, večinoma, skušnjava ostaja).

Moji prvi spomini na to molitev se delijo na učne ure verouka, kjer smo morali naštevati skrivnosti, in na oktobrske nedelje zvečer, ko smo z družino okrog mize molili to molitev. Seveda sledijo tudi spomini na prvi november. Vsi skupaj so nekoliko negativni. Morda je to povezano s krajšanjem dneva, ko je vse skupaj še nekoliko bolj temačno. Pa s tem, da sem v nedeljo zvečer želela delati marsikaj drugega kot pa drdrati vedno eno in isto molitev. Spomnim se, da se mi je včasih zdelo res res dolgočasno. Molitev rožnega venca sem pripisala 'starim mamam' v cerkvi, ki so jo molile vsak dan pred mašo. Niti pomislila nisem, da bom kdaj prostovoljno poprijela za venec in vrtela jagode med prsti.

Pa se je domača tradicija vseeno uspela zasidrati vame in proti koncu srednje šole sem zač...