Nekdaj se je človek bolj zavedal odvisnosti od narave. Pestile so ga suše, poplave ... in v teh stiskah se je obračal s prošnjo k Bogu. Tako so v Rimu v 9. stoletju uvedli t. i. prošnje dneve, ki jih danes obhajamo tri dni pred vnebohodom, navadno s procesijami s prošnjo za blagoslov polj, človeškega dela, za varstvo pred ujmami, za primerno vreme in dobro letino. Jeseni, ob spravilu pridelka, se na zahvalno nedeljo zahvalimo za vse prejete sadove zemlje, pravzaprav svoje darove, delo, odnose ... polagamo na oltar pri vsaki maši, da jih duhovnik pri evharističnem bogoslužju posveti, da bi dajali življenje: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga prinašamo: sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja.«

Ker je okolje vedno bolj degradirano, prihaja v našo zavest potreba po molitvi za pravilno skrb za stvarstvo. V Cerkvi v ta namen 1. septembra obhajamo svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo. Papež Frančiše...