Da bi lahko molili, moramo urediti kaos svojega življenja, da bomo lahko sprejeli zahteve, ki nam jih nalaga življenje, ne da bi v svoje srce spustili skrbi. To izhaja predvsem iz globokega zaupanja in vere v Boga. Dobro je, da si v (pre)hitrem tempu, ki ga živimo danes, uredimo urnike in spremljamo svoje obveznosti, da lahko veliko lažje odkrijemo mir in prostor za molitev tudi, ko delamo.

Kako lahko svoje življenje spremenimo v nenehno molitev, če svet, v katerem živimo, poskuša prezreti obstoj Boga? Če želimo, da bi vera postala bolj resnična in prisotna v našem življenju, moramo oživiti zavedanje o pomenu molitve.

Ko se prebijamo skozi življenje, se občasno zgodi, da se nam čas, namenjen preučevanju Svetega pisma ali molitvi, izmuzne. Kako ohraniti odnos z Bogom kot prednostno nalogo, ko se soočamo s prekinitvami ali spremembami v vsakdanjem urniku? Kako najti čas za pogovor z Bogom, ki ga iščemo, tudi sredi kaosa, že tako natrpanega urnika?

Kako lahko svoje življenje spremenimo v nenehno molitev, če svet, v katerem živimo, poskuša prezreti obstoj Boga?

Velikokrat mislimo, da sta molitev in storilnost nasprotji. Zdi se nam, da če smo storilni, ni prostora za molitev, če pa molimo, potem odlašamo z vsemi stvarmi, ki jih je treba narediti. Če svoje delo spremenimo v molitev, sta čas in vložen trud v dobro opravljanje dela, duhovno bolj zaslužna, kot če bi ure in ure klečali. Ko sledimo Božji volji in se odzovemo na Božji klic, je vse, kar počnemo, molitev.

Svet se bo še naprej vrtinčil okoli nas, toda če ostanemo ukoreninjeni v Božji besedi, bomo opolnomočeni. V Izaiji 41,10 nam Bog zagotavlja, naj se ne bojimo, ker je on z nami, naj se ne vznemirjajmo, kajti on je naš Bog. Okrepil nas bo in nam pomagal, podprl s svojo pravično desnico.

Mama, ki ima občutek, da je preobremenjena, ni sama. Z močjo Božje besede prejme moč za urejanje življenja, modrost za krmarjenje vsakega dne in mir za preživljanje neviht. Z Božjo besedo kot sidrom odkrijemo, da mir ni le oddaljena želja, ampak je prisoten sredi življenjskega kaosa. Mesec oktober je posvečen molitvi rožnega venca, katerega skrivnost daje podobo Kristusovega življenja in življenja njegove Matere. Danes razmišljajmo o tej čudoviti molitvi, da se z njo o velikih skrivnostih našega odrešenja približamo Jezusu in Mariji.

Velikokrat je težko skleniti roke v kaosu. Ko se znajdemo v težkem položaju, se naše misli pogosto sprehajajo od ene stvari do druge in preskakujejo med tem, kaj se je zgodilo, kaj bi se lahko zgodilo in kaj se mora zgoditi. Da bi se dobro odzvali na izziv, moramo svoje misli nenehno vračati na varno mesto, kjer vladata mir in jasnost, k molitvi.

Življenje nas vse kdaj pa kdaj pripelje v jame, kot je bil David v jami. Morda se zbudimo v jami z zdravniško diagnozo, ki nas potre. Lahko pristanemo v jami zaradi različnih izgub, finančne stiske ali neizpolnjenih pričakovanj. Ko nas življenje vodi v hladno, osamljeno, senčno okolje, se spomnimo Davidovega zgleda. Tam ni bil po svoji krivdi, ampak ker je Bog iz nekega razloga to dopustil. David ne čaka, da bi zapustil jamo, da bi bil daleč od nje, da bi bila le še oddaljen spomin. Hvali in moli tam, na kraju samem, ker svoje srce usmeri k Bogu, na njegovo brezpogojno ljubezen in zvestobo, ki ga napolni z zaupanjem, pogumom in upanjem na dober izid pod Božjim varstvom.

Imamo priložnost, da postanemo žive priče dobrega sredi kaosa.

Ko neprestano molimo k živemu Bogu in smo hvaležni v vseh stvareh, imamo priložnost, da postanemo žive priče dobrega sredi kaosa.

V trenutkih preobremenjenosti se spomnimo, da je molitev naše zatočišče, naša moč in naš mir. Če se poglobimo v Božjo besedo in iščemo njeno vodstvo, najdemo moč za premagovanje življenjskih izzivov in doživimo globok mir, ki nam ga lahko zagotovi le On.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (40/2023).