Kateheza svetega očeta se je osredotočila zlasti na svetega Gregorja iz Nareka, srednjeveškega armenskega meniha, ki je po njegovih besedah sijajen zgled neomejene, vseobsegajoče ljubezni, h kateri smo kristjani poklicani.

Mladi iz Poljan v Vatikanu

Današnje avdience pri papežu Frančišku so se sicer udeležili tudi poljanski birmanci, animatorji in drugi mladi. »Je doživetje Cerkve!«, je na Facebooku zapisal poljanski župnik Jože Plut.

Molitev menihov in redovnic je kot kisik za ude Kristusovega telesa

Papež je katehezo začel z vprašanjem vprašal, kakšen prispevek lahko tisti, ki živi v samostanu, prispeva k poslanstvu Cerkve pri oznanjevanju evangelija. »Ali ne bi bilo bolje, če bi svojo energijo posvetili poslanstvu?,« je vprašal. Papežev odgovor je bil odločen ne.

Poudaril je, da so menihi in redovnice »utripajoče srce cerkvenega oznanjevanja evangelija: njihova molitev je kisik za vse ude Kristusovega telesa, nevidna sila, ki vzdržuje poslanstvo«. Po njegovih besedah ni naključje, da je zavetnica misijonov, sveta Terezija Deteta Jezusa, redovnica.

Molitev menihov in redovnic je kisik za vse ude Kristusovega telesa, nevidna sila, ki vzdržuje poslanstvo.

Zgled svetega Gregorja iz Nareka

Kot drug primer tega poklica je papež Frančišek osvetlil zgled svetega Gregorja iz Nareka, armenskega meniha iz desetega stoletja. Sveti Gregor je po papeževih besedah skoraj vse življenje preživel v samostanu, kjer se je »naučil pogledati v globine človeške duše in s spajanjem poezije ter molitve dosegel vrhunec tako armenske literature kot duhovnosti«.

Kot je poudaril sveti oče, ga pri svetniku najbolj preseneča njegova »vsesplošna solidarnost«, njegovo poistovetenje z vsemi ljudmi in njegova odločitev, da svoje življenje posveti molitvi zanje. Napak človeštva namreč ne vidi predvsem v drugih, je nadaljeval papež, temveč v sebi, kar je zapisal tudi v svoji mojstrovini, Knjigi žalostink.

Zakaj moliti?

S to univerzalno, vseobsegajočo ljubeznijo in s svojo priprošnjo nam sveti Gregor iz Nareka ponuja zgled apostolske gorečnosti, kot jo živijo redovniki in redovnice. Lahko pa se, je poudaril papež, povsem pošteno vprašamo, zakaj je to potrebno. »Zakaj Bog ne poskrbi za nas brez naših molitev?«

To je, je nadaljeval, »velika skrivnost« in nadaljeval: »Bog vedno spoštuje našo svobodo in za uresničitev svojih odrešenjskih načrtov potrebuje nekoga, ki brez prisile moli in se daruje tudi za druge. Nekdo, ki tiste, ki so oddaljeni, pripelje k sebi, da lahko deluje v njihovih srcih, v njihovih življenjih.«

Bog vedno spoštuje našo svobodo in za uresničitev svojih odrešenjskih načrtov potrebuje nekoga, ki brez prisile moli in se daruje tudi za druge.

Tako kot sveti Gregor Narek, je zaključil papež Frančišek, se obračajmo k Bogu v molitvi in postanimo priprošnjiki za vse.