Med molitvijo križevega pota Slovenska kalvarija.

V cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani je bila na cvetni petek, 12. aprila, molitev križevega pota Slovenska kalvarija.

Društvo Združeni ob Lipi sprave, Pastoralno središče sv. Jožefa, Društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Nova Slovenska zaveza, Vseposvojitev in druge organizacije so ob 30-letnici samostojne države ter ob radijskem misijonu na cvetni petek, 12. aprila, v cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani pripravili molitev križevega pota Slovenska kalvarija.



Molitev križevega pota želi biti duhovno prizadevanje na poti k resnici in spravi med nami, je bilo sporočilo organizatorjev. Ali, kot je v knjižici Slovenska kalvarija, ki jo je izdala založba Družina, zapisal njen avtor dr. Janez Juhant, ponotranjati slovensko kalvarijo »pomeni sprejemati njeno celovitost, jo vzeti na svoje rame in nositi za Kristusom, ki je pot, resnica in življenje. To verujemo kristjani, zato hodimo po križevem potu za Njim. Ko bomo Slovenci posamezno in skupaj sposobni pogledati resnici v oči in deliti pretekla bremena, bomo vstali k novemu življenju. Pogovor s Križanim naj torej krepi medsebojni dialog in nas utrjuje za sočutne, sestrinske in bratske člane človeške življenjske skupnosti.«


Mašo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Križevemu potu je sledila maša, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Spomnil je, da je pomembno, »da ljudje v najhujših trenutkih, takrat, ko se zdi, da se je zlo razdivjalo nad Jezusom, ali nad nami, postajamo odprtih oči in pozorni do tistih, ki pokažejo prav v takšnih okoliščinah na vso svojo plemenitost. Nikoli, v nobenem času, v nobenem preganjanju, v nobeni vojni, v nobenem zatiranju ni manjkalo plemenitih ljudi, ki so bili pripravljeni toliko krat, tudi za ceno življenja, olajšati trpljenje tistih, ki so ga na poseben način doživljali, nekoliko zmehčati križ tistemu, ki ga je nosil na svojih plečih. Nikoli. Tudi iz teh zadnjih vojn, ki smo jim priča v svetu, o katerih beremo in poslušamo, prihajajo poročila o junaštvih ljudi, ki jih mi v svojem metanju vsega v isti koš dosti krat uvrstimo med hudodelce. Podobno se moramo v svojem življenju, posebej takrat ko je težko, ozreti okoli sebe in videti to plemenitost, ki smo jo deležni in biti hvaležni zanjo.«

Fotografije: Tatjana Splichal