V današnjem času, ki ga pretresajo bolezni in naravne nesreče, vojne in teroristični napadi, ko množice bežijo od svojih domov in otroci ne poznajo brezskrbnega otroštva, ko namesto bratstva in ljubezni vlada med ljudmi sovraštvo vseh vrst in se tudi med nami Slovenci razrašča ta rak družbe, ko spoznavamo, kako nebogljeni smo ob vsem tem, tudi mi obrnimo svoja srca k našemu usmiljenemu nebeškemu Očetu, kot se je v svojem času, ki se je ob vsem napredku prav tako vrtinčil v vse globljo temo, obrnila Nanj sveta Favstina Kowalska. 

Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna Dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, kliče z močnim glasom svoje stiske. Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva Dobrota, ti popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi. Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano večaj v nas svoje usmiljenje, da bi zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri. Naj nas hrani vsemogočnost tvojega usmiljenja pred kroglami sovražnikov našega zveličanja, da bi z zaupanjem kot tvoji otroci čakali na tvoj dokončni prihod, na dan, ki je le tebi znan. Pričakujemo, da bomo prejeli vse, kar nam je po Jezusu obljubljeno, kljub vsej naši bedi, kajti Jezus je naše upanje, skozi njegovo usmiljeno Srce bomo stopili v nebesa kakor skozi odprta vrata. Dan in noč človeštvo kliče k tebi iz brezna bede, grehov in vsakovrstnih bolečin. Usliši stok in solze, ti, ki kraljuješ v nebesih, Bog velikega usmiljenja, sočutni Bog.