Pri Vatikanski založbi bo v četrtek, 24. oktobra, izšla knjiga z naslovom »Molitev – dihanje novega življenja«, ki je bila minulo nedeljo predstavljena na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. V knjigi so zbrani govori papeža Frančiška o molitvi, posebej o očenašu, predgovor pa je napisal moskovski patriarh Kiril I. V nadaljevanju predstavljamo enega izmed odlomkov, v katerem papež Frančišek poudarja, da je krst začetek novega življenja, pri tem pa se sprašuje, kaj novo življenje sploh pomeni.

Kaj pomeni novo življenje?

Novo življenje krščenih ni novo kot takrat, kadar zamenjamo službo ali se preselimo v drugo mesto in rečemo: začel sem novo življenje. Zagotovo se v teh primerih življenje spremeni, morda tudi zelo, je drugačno od prejšnjega: lahko je boljše ali slabše, bolj zanimivo ali naporno, odvisno od posameznih primerov. Pogoji, okoliščine, sodelavci, poznanstva, morda celo prijateljstva, bivališče, plača so drugačni. Vendar pri tem ne gre za novo življenje; življenje, ki se nadaljuje, je isto.

Novo življenje krščenih je prav tako drugačno kot tedaj, kadar doživimo korenito spremembo svojih občutij zaradi zaljubljenosti ali razočaranja, zaradi bolezni ali pomembnega nepričakovanega dogodka. Tovrstne stvari se nam lahko zgodijo kot potres, notranji in zunanji: lahko se spremenijo vrednote, temeljne izbire: naklonjenost, delo, zdravje, usluge, ki jih nudimo drugim … Morda je nekdo najprej mislil na kariero, potem pa je začel opravljati prostovoljno delo ali je celo iz svojega življenja naredil dar za druge! Najprej nekdo ni imel namena, da bi si ustvaril družino, nato pa izkusi lepoto zakonske in družinske ljubezni.

Tudi velike spremembe so »le« preobrazbe

Tudi te spremembe, ki so velike, izredne, so še vedno »le« preobrazbe. So preureditve, ki nam prinašajo lepše in bolj dinamično, ali pa težje in zahtevnejše življenje. Ni naključje, da – kadar govorimo o njih – vedno uporabljamo besedi »bolj« in »manj«. Rečemo, da je zaradi njih naše življenje postalo bolj veselo, lepo, goreče. To pa zato, ker med seboj primerjamo stvari, ki so si bolj ali manj podobne. To je tako, kot če bi merili stvari na vrednostni lestvici. Življenje prej je bilo veselje 5, zdaj je veselje 7; zdravje prej je bilo 9, zdaj je 4. Spreminjajo se številke, ne pa bistvo življenja.

Nova zapoved, pesem, novo vino kraljestva

Vendar pa novo življenje krščenih ni novo le glede na preteklost, na prejšnje življenje, na življenje pred krstom. Novo ne pomeni nedavno, ne želi sporočiti, da se je zgodila določena sprememba.

Novo življenje, o katerem govori sv. Pavel v svojih pismih, nas spominja na novo Jezusovo zapoved (prim. Jn 13,34); spominja nas na novo vino Kraljestva (prim. Mr 14,29), na novo pesem, ki jo rešenci pojejo pred Božjim prestolom (prim. Raz 5,9): na poslednje, v teološkem slovarju eshatološke reči.

Za novo življenje primerjave niso mogoče

Tako razumemo, da za novo življenje primerjave niso mogoče. Ali lahko primerjamo življenje in smrt, ali življenje pred in po rojstvu? Kristus ni postal eden izmed nas, ni živel svoje velike noči trpljenja, smrti in vstajenja zato, da bi »izboljšal« naše življenje, da bi ga naredil za lepše, prijetnejše, daljše, bolj intenzivno, lažje ali srečnejše. On je prišel – kakor nam je povedal – da bi imeli življenje v obilju (prim. Jn 10,10).

Deležiti ljubezen Očeta, Sina in Svetega Duha

To je novo življenje, življenje, ki nam ga Bog Oče podari pri krstu. Novo je zato, ker je pot, drugačna od naše, saj je prav Njegova, je sámo življenje Boga. To je velik dar, ki nam ga je Jezus podaril in nam ga podarja! Biti soudeleženi pri ljubezni Očeta, Sina in Svetega Duha, ljubezni, ki jo imajo oni do vseh ljudi in do vsega stvarstva. Novo življenje je Božje življenje, ki nam je podarjeno!

Smo različni, vendar smo ena sama stvar: smo Cerkev

Od nekdaj smo kristjani iskali podobe in simbole, da bi izrazili ta neizmerni dar. Veliko nas je, smo različni, in vendar smo ena sama stvar, smo Cerkev. In ta enost je enost ljubezni, ki ni obveza, ne ponižuje, nas ne omejuje, ampak nas utrjuje, nas vse skupaj izgrajuje in dela za prijatelje.

Resnično življenje je srečanje z Bogom

Jezus v evangeliju izreče čudovite besede: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal« (Jn 17,3). On sam je tisti, ki nam tako pravi, da je resnično življenje srečanje z Bogom; in da je srečanje z Bogom poznavanje Boga.

Poznati pomeni ljubiti

Iz Svetega pisma vemo, da se osebe ne spoznava le z glavo, saj poznati pomeni ljubiti. In to je Božje življenje, ki nam je podarjeno: ljubezen, ki postaja naša in nam pomaga, da počasi rastemo, zahvaljujoč Svetemu Duhu (Rim 5,5), in razsvetljuje tudi naše majhne vsakdanje »hvala, smem?, oprosti«.

Pripadati pomeni, da je vsakdo za drugega

Kljub temu, da besede ne zadoščajo, lahko rečemo, da novo življenje pomeni odkriti, da smo od Nekoga, ki nas je ustvaril, da pripadamo Nekomu in v Njem pripadamo vsem. Pripadati pomeni, da je vsakdo za drugega.

Dan za dnem Sveti Duh dovršuje Jezusovo molitev k Očetu

To me spominja na to, kar pravi nevesta v Visoki pesmi: »Moj ljubi je moj in jaz sem njegova« (Vp 2,16). Dan za dnem Sveti Duh dovršuje Jezusovo molitev k Očetu: »Ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,20-21).
Ena izmed najstarejših podob, ki jo je uporabil že sv. Pavel in ki izraža to pripadnost, je telo, katerega Glava je Kristus in mi smo udje (»Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje«: 1 Kor 12,27).

Molitev kristjanov je dihanje, utrip srca Cerkve

V človeškem telesu obstajajo nekatere osnovne funkcije kot so utrip srca in dihanje. Rad si predstavljam, da je osebna in skupnostna molitev nas kristjanov dihanje, utrip srca Cerkve, ki vliva svojo moč tistim, ki delajo, študirajo, poučujejo; ki dela rodovitno znanje izobraženih oseb in ponižnost preprostih oseb; ki daje upanje vztrajnosti tistih, ki se borijo proti krivicam.

Molitev je naš »da« Gospodu

Molitev je naš »da« Gospodu, njegovi ljubezni, ki nas dosega; pomeni sprejeti Svetega Duha, ki izliva ljubezen in življenje na vse, ne da bi se kadarkoli naveličal.

Sv. Serafim iz Sarova, veliki duhovni učitelj ruske Cerkve, je dejal: »Priti do Božjega Duha je torej resnični cilj našega krščanskega življenja, vse do te točke, da molitev, bedenja, post, miloščina in ostala krepostna dejanja, storjena v Kristusovem imenu, niso drugega kot sredstva za dosego tega cilja«. Ne zavedamo se vedno, da dihamo, vendar pa ne moremo prenehati z dihanjem.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media