Zgodba delovne nesreče v kemijskem podjetju Melamin v mojem rodnem Kočevju je večini bralk in bralcev teh vrstic gotovo dobro znana, večinoma seveda iz medijskega poročanja, v katerem so se od 12. maja zvrstile podobe hude eksplozije, ki je okoli pol devete dopoldan razdejala del podjetja, in besed številnih pristojnih, ki so vsak na svoj način prispevali k hitri in učinkoviti omejitvi posledic nesreče. A v njej so bila žal izgubljena življenja, druga so trajno zaznamovana …

So mar res Rusi segli po atomski bombi?! Skrajno bedasti misli je takoj sledila trezna presoja in sledil je miselni tok ...

Kočevarjev pa se nas je ta nesreča dotaknila neposredno, seveda vsakega na svoj način, ki sega od aktivne pomoči do širjenja govoric, od spodbude do jeze. In kakšen je bil »moj način«? Tisti dopoldan sem delal od doma in pripravljal gradivo za enega prihodnjih pogovorov, ki bi ga želel objaviti v Družini. In je počilo, streslo našo hišo. Prva misel ob tem je bila popolnoma nerazumna. V dogodku sem namreč takoj prepoznal eksplozijo (ne morda potres), ujetost v medijsko posredovano realnost pa je skušala vzpostaviti povezavo z dogajanjem, kjer stalno »poka«, torej z rusko agresijo na Ukrajino: So mar res Rusi segli po atomski bombi?! Skrajno bedasti misli je takoj sledila trezna presoja in sledil je miselni tok: eksplozija je bila v neposredni bližini; in v tej bližini je Melamin; in v Melaminu tak dopoldanski čas delajo moj brat (direktor podjetja), najboljši prijatelj (kemijski inženir), sorodniki, številni kolesarski prijatelji iz Kolesarskega društva Melamin, prijatelji in znanci iz župnijskega občestva …

Z ženko sva pograbila kolesi in se le nekaj trenutkov po detonaciji znašla pri tovarni. In ko tam takoj zagledam brata živega in zdravega, prijatelja, ki pomaga ponesrečencu, skrbnico za varnost v podjetju, nekatere druge ljube kolege, se mi odvali prvi kamen od srca. Drugi pa, ko vidim, kako hitro prihaja gasilska, zdravstvena, vojaška in vsakršna druga pomoč. Odtlej upoštevam navodila pristojnih in se umaknem domov ter spremljam dogajanje tako kot večina drugih – prek medijev.

Bogomir, mólimo za Kočevje, mólimo, da bi se stvari v Melaminu uredile tako, da bo prav za najširši krog ljudi.

Ne dovolim si, da bi vstopil v krog govoric in počeznega iskanja krivcev … Vstopim pa v nek drug krog. Dan po nesreči prejmem nekaj telefonskih klicev ljudi, ki me dobro poznajo in vedo, da sem prek brata in še kako drugače (nekoč tudi delničarsko) povezan z Melaminom. Niso me klicali zato, da bi prek mene izvedeli kakšno bolj »notranjo« informacijo o vzrokih in posledicah tragične nesreče, temveč z enim samim, zame izredno pomembnim sporočilom: »Bogomir, mólimo za Kočevje, mólimo, da bi se stvari v Melaminu uredile tako, da bo prav za najširši krog ljudi.« Ko sem se na dan nesreče oblekel v Melaminov kolesarski dres in se odpravil v Kočevski rog, sem tudi sam to kolesarjenje zavestno opravil kot romanje za priprošnjo k roškim mučencem za mesto v stiski.

Če je kočevska eksplozija veliko stvari porušila, je po drugi strani sprožila tudi val sočutja in pripravljenosti pomagati, ob tem pa tudi val iskrene duhovne in molitvene podpore. Ta se je pokazala tudi nekaj dni po nesreči, ko sta kočevska duhovnika darovala mašo v spomin na žrtve nesreče in v zahvalo za obvarovane v njej.

Kočevje v teh razmerah potrebuje duhovno, molitveno podporo. Tudi vašo, če berete te vrstice. Hvala vnaprej!

Prepričan sem, da je podobnih odzivov še več in presegajo krog mojih informacij. Kočevje v teh razmerah potrebuje duhovno, molitveno podporo. Tudi vašo, če berete te vrstice. Hvala vnaprej!