Sobotni Pohod za življenje je bil zame res eno veliko veselje. Ko ti srce gori za neko stvar in ko vidiš, da se toliko ljudem to zdi prav tako pomembno, te to res osreči. Kljub maskam, ki smo jih nosili, mi ostaja v spominu veselje v očeh ljudi. Tega smo si želeli in to sem doživela, da je bilo to res eno praznovanje življenja. Toliko družin, mladine, duhovnikov, redovnic, nadškof. Res sem hvaležna vsem, ki so prišli. Vsak je bil pomemben.

Kar se me je osebno najbolj dotaknilo, so bila pričevanja ljudi. Naj povem, da smo v ekipi načrtovali le pričevanje mladega fanta, katerega mama je izbrala življenje za svoje četverčke, ostala pričevanja pa so se kar spontano zgodila. Kako pomembno je, da organiziramo tovrstne dogodke, mi je potrdila gospa z izkušnjo splava, ki je rekla, da če bi bil takrat pred petintridesetimi leti tak pohod, bi ona najbrž izbrala drugačno pot. To je bilo res dragoceno slišati, sploh še zaradi vidika, ki nam ga nasprotna stran stalno očita, da ne skrbi...