Ko ti srce gori za neko stvar in ko vidiš, da se toliko ljudem to zdi prav tako pomembno, te to res osreči. Kljub maskam, ki smo jih nosili, mi ostaja v spominu veselje v očeh ljudi. Tega smo si želeli in to sem doživela, da je bilo to res eno praznovanje življenja. 

Toliko družin, mladine, duhovnikov, redovnic, nadškof. Res sem hvaležna vsem, ki so prišli. Vsak je bil pomemben.

Kar se me je osebno najbolj dotaknilo, so bila pričevanja ljudi. 

Naj povem, da smo v ekipi načrtovali le pričevanje mladega fanta, katerega mama je izbrala življenje za svoje četverčke, ostala pričevanja pa so se kar spontano zgodila. Kako pomembno je, da organiziramo tovrstne dogodke, mi je potrdila gospa z izkušnjo splava, ki je rekla, da če bi bil takrat pred petintridesetimi leti tak pohod, bi ona najbrž izbrala drugačno pot. 

To je bilo res dragoceno slišati, sploh še zaradi vidika, ki nam ga nasprotna stran stalno očita, da ne skrbimo za ženske, ampak da nam je mar le, da se otroci rodijo. Da si ženske po abortusu želijo o tem govoriti, četudi jim je težko, pa mi je potrdilo še eno srečanje z gospo po končanem dogodku. 

S sinom sta se prišla zahvalit za lep pohod in gospa se je prav kmalu znašla v solzah od ganjenosti, želela je povedati svojo izkušnjo, a zaradi solz ni mogla. Sin je s sočutnim in ljubečim glasom povedal, da ima mami tudi izkušnjo splava. 

Ko jo je s tako hvaležnostjo objel, sem res razumela, da življenje vsakega izmed nas ni samoumevno. To me je res ganilo. Obenem pa potrdilo v meni motivacijo, da delamo pravo stvar, da smo na Pohodu za življenje za vse, za otroke, za starše v stiski in za tiste, ki imajo izkušnjo splava. 

Dragoceno mi je bilo tudi slišati mamo, ki skrbi za otroka s posebnimi potrebami, saj je kar nekako družbeno sprejemljivo, da je otrok s posebnimi potrebami dovolj dober razlog za splav. Koliko veselja prinaša ta otrok v to družino. 

Vsak človek prinese na svet s seboj nekaj lepega, zakaj bi se temu odpovedali?

Lepo mi je bilo tudi, ko sem se očetu lahko zahvalila za življenje. Jaz sem drugi otrok od petih v družini in med nama s sestro je zgolj 15 mesecev razlike. Bi rekla, da sem bila »presenečenje«. 

In ob zavedanju, koliko nenačrtovanih otrok izgubi življenje zgolj zato, ker niso planirani, mi je dalo misliti, da se je lepo zahvaliti za življenje svojim staršem, četudi veš, da niso nikoli razmišljali, da koga ne bi sprejeli. Vsak pa, verjamem, rad sliši, če mu pokažeš svojo hvaležnost. 

Očetu pa sem hvaležna tudi za njegov pogum, da je zapel pesem Mama, mamica, ki jo je napisal že pred skoraj osemnajstimi leti. Tudi glasba je način, ki lahko doseže marsikatero srce na drugačen način kot besede.

Vsekakor pa je bila dragocena izkušnja tudi biti varovan s strani policije. Moram reči, da so nam protestniki na nek način nevede naredili uslugo. 

Predvsem zaradi njihove prisotnosti so nas letos pokrivali prav vsi mediji v svojih osrednjih novicah, kar je tudi eden od ciljev tovrstnih dogodkov po svetu. Da informacija pride do čim več ljudi, predvsem do tistih, ki sicer o pravici do življenja ne bi nikoli slišali. Hkrati pa, ker ne verjamem v naključja, verujem tudi, da Bog lahko vse obrne v dobro. 

Predlagam, da za njih tudi molimo, morda bo ta molitev nekoč komu od njih v pomoč, da odpre srce Bogu in se spreobrne. Prav zaradi protestnikov je kar veliko število policistov moralo poslušati naš program, kar je tudi morda bilo za koga od njih pomembno. 

Hvaležna sem za to, da me je Bog poklical na to pot in da sem lahko glas tistih, ki ga nimajo, nerojenih, nedolžnih otrok.

Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (41/2021).