Med mnogimi, ki jim je pomagal Marijan Arhar – kot menijo nekateri, je bilo vseh, ki so bili kdaj pri njem na pogovoru, od 30.000 do 50.000 –, je Hercegovec Marijan Jurić.

Po osnovni in srednji šoli je bil na rednem služenju vojaškega roka JLA na Visu. Ko je Jugoslavija začela razpadati, je pobegnil in se pridružil hrvaški vojski, nato je vstopil v antiteroristično vojno policijo z željo, da bi najbolje služil svojemu narodu. Vojni čas je bil čas grozot. »Same katastrofe, soočenja s pogledi na nedolžno pobite, ranjene, mučene, ujete ... otroke, žene, može,« je pripovedoval na večeru ob predstavitvi knjige 14. septembra v župniji sv. Križ na ljubljanskih Žalah. V njegovem srcu sta vladala otopelost in sovraštvo hkrati. Sovraštvo do vseh, do drugih narodov in do samega sebe.

»Želel sem si smrti«

Ko se je po koncu vojne poročil, Marijan ni znal biti ne mož ne oče. Vzgojen kot vojak je vse delal z ukazi, kot poveljnik, čeprav je imel ženo r...