Maše za policiste, ki so jo letos v župniji sv. Martina obhajali že dvajsetič, so se udeležili tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. dr. Andrej Saje, številni duhovniki, člani policijskega vikariata s p. Jono Venetom na čelu in seveda policistke in policisti z družinami. Prav zanje so pri maši prosili Božjega varstva in molili za blagoslov vseh z njimi povezanih.

Utečena duhovna oskrba policistov

Nadškof Zore je v pridigi poudaril dobro in utečeno duhovno oskrbo policistk in policistov, kar je posebno delo, saj se »v glavnem posvečate ljudem, ki se pri svojem delu srečujejo z izrednimi razmerami, velikokrat tudi z večjo ali manjšo nevarnostjo, zato potrebujejo oporo, spodbudo in spoštovanje, gotovo pa večkrat tudi razumevanje in sočutje«.

Trdna opora za duševnost in duhovnost

Člani duhovne oskrbe v policiji, je nadaljeval, delajo za ljudi, ki v svojem poklicu nosijo uniformo in tudi orožje, a je pomembno, da se v vsakem srečanju in pogovoru zavedajo, da imajo pred seboj človeka, ki bo dobro opravljal svoje naloge, če bo poskrbljeno za vse, kar potrebuje njegovo telo, in še bolj za vse, kar potrebujeta njegova duševnost in duhovnost. Nadškof jih je pozval, naj storijo vse, da bodo imeli policisti v njih trdno oporo za duševnost in zlasti za duhovnost.

Premalo cenjen poklic

Policistkam in policistom se je zahvalil, da s svojo strokovnostjo in predanostjo varujejo ljudi in njihovo premoženje, žal pa opravljajo enega tistih poklicev, ki jih ljudje premalo cenijo in so zanj premalo hvaležni. »Na vas se jezijo, kadar vas ne potrebujejo, pa ste navzoči; po drugi strani pa se na vas jezijo tudi, ko vas potrebujejo, pa morda ne morete priti dovolj hitro. A vedite, da je vaša navzočnost med nami in vaše delo za ljudi nujno potrebno,« je opozoril Stanislav Zore.

Ljudje prestopamo meje

»Kajti odkar je človek prvič stegnil roko po življenju ali imetju drugega, odtlej ljudje vedno prestopamo meje. Ker Božje zapovedi v našem življenju nimajo absolutne veljave, so bili in so v vseh družbah potrebni ljudje, ki skrbijo za to, da se pravila in norme medsebojnega sožitja spoštujejo in da se kršilce onemogoči,« je izpostavil ljubljanski nadškof in metropolit.

Ohranjanje dostojanstva

Podčrtal je še, da so policisti pri tem delu velikokrat v nevarnosti, zlasti v zadnjem času so deležni besednih in vse prevečkrat tudi dejanskih napadov, kar je po njegovem znamenje, da se meje v naši družbi rušijo. Zato jim je izrekel spoštovanje, da tudi v takšnih okoliščinah ohranjajo dostojanstvo, tako njihovo ravnanje pa pomaga tudi mnogim drugim, da znajo v zahtevnih okoliščinah iskati prave odgovore in prave izhode.

Posebne vezi

»Vem tudi, da se med ljudmi, pri delu izpostavljenimi nevarnosti, spletejo posebne vezi. Moj oče je bil rudar. In že kot otrok sem občudoval odnose, ki so jih rudarji oblikovali med sabo. Nenehna ogroženost življenja v rudniki jih je prekalila v nezlomljivo tovarištvo. Vsak je vedel, da se lahko na kolega ob sebi popolnoma zanese. In vsak je bil pripravljen za svojega kolega zastaviti tudi življenje, da bi ga rešil,« je poudaril nadškof Zore.

Zgled celotni družbi

Izrazil je prepričanje, da je tudi med policisti podobno: tovarištvo, na katerega se lahko zanesejo. Pozval jih je, naj bodo v tem zgled celotni družbi, kajti v našem javnem prostoru veliko prevečkrat slišimo pozive proti, delovanje proti pa ne more prinašati dobrih sadov. Pot naprej vodi samo v sodelovanju za skupno dobro, za družbo, za našo državo; policisti pa so z medsebojno povezanostjo in oporo glas razuma in modrosti v naše nezdrave razmere, je nadaljeval nadškof.

Skrb za najranljivejše in najšibkejše

Ob koncu pridige je Stanislav Zore policistke in policiste, ki v družbi zagotavljajo red in mir ter skrbijo za varnost, prosil, naj s posebno pozornostjo skrbijo za najranljivejše in najšibkejše člane družbe, ki naj vedno znova spoznajo, da imajo policisti do njih enak odnos kot do tistih, ki imajo v družbi veljavo in pričakujejo, da bodo zato deželni privilegijev: »Vaša služba ni streči privilegijem, temveč dajati občutek varnosti in upoštevanja zlasti ljudem, ki nimajo glasu in za katere se redko kdo zmeni.«

Skrb do duhovnikov, župnišč in cerkva

Nadškof se je policistom zahvalil še za skrb, ki jo izkazujejo do duhovnikov ter župnišč in cerkva, ki pogosto stojijo nekoliko odmaknjeni in so zato privlačna tarča za nepridiprave, hkrati je duhovnik v župnišču običajno sam. »Na vsak klic se takoj odzovete in prav po vaši zaslugi je zdaj vlomov in ropov manj, še vedno pa se pojavijo, zato duhovnike še naprej priporočam vaši skrbi,« je sklenil nadškof.