Skupinska fotografija pod oltarjem kamniške frančiškanske cerkve sv. Jakoba s pesnikovo podobo. FOTO: Jožef Pavlič

Rojaki mesta med Malim in Starim gradom, v katerem je 29. novembra 1921 ugledal luč dneva pesnik France Balantič, so se kljub epidemiji covida-19 v soboto, 27. novembra, zvečer z mašo v frančiškanski cerkvi sv. Jakoba in akademijo po njej dostojno poklonili enemu izmed največjih slovenskih pesnikov. Oboje je ob 100. obletnici njegovega rojstva pripravilo Društvo sv. Jakoba v Kamniku v sodelovanju s tamkajšnjimi frančiškani. Na pesnika je vidno spominjala njegova podoba tik pod oltarjem.

V bogoslužni in obenem jubilejni spomin na Balantiča je s pozdravom uvedel gvardijan p. Ciril Božič. FOTO: Jožef Pavlič

Pozdrav kamniškega frančiškanskega gvardijana p. Cirila Božiča

V bogoslužni in obenem jubilejni spomin na Balantiča – maša je bila za mir – je s pozdravom skorajda rojaku, ljubljanskemu nadškofu metropolitu msgr. Stanislavu Zoretu, ki se je v mladih letih kalil in dozoreval za redovni poklic prav pri bratih frančiškanih v Kamniku, nastopajočim na akademiji in vsem navzočim, med njimi kamniškemu županu Mateju Slaparju, uvedel gvardijan p. Ciril Božič. Posebej je pozdravil sobrate duhovnike v prezbiteriju: nadškofovega tajnika Boštjana Prevca, kamniškega župnika Luka Demšarja, svojega sobrata v samostanu p. Francija Seničarja in duhovnika Stanka Rozmana. Od nastopajočih predsednico Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeto Humar, ki je pripravila in vodila poznejšo akademijo pesniku Balantiču v čast, recitatorja Balantičevih pesmi filmskega in gledališkega igralca Pavla Ravnohriba, Toneta Ftičarja in Heleno Kregar, ki sta pridala svoj del pri akademiji, organistko Majdo Peterlin, ki je igrala pri maši, ter organistko Andrejo Špenko, ki je iz kamniških frančiškanskih orgel med akademijo izvabljala mogočne melodije. Hvaležen pozdrav je namenil pesnikovi sestri Tilki Jesenik, ki se iz starostnih razlogov ni mogla udeležiti slovesnosti, in drugim pesnikovim sorodnikom. Najprej pa je poprosil nadškofa Zoreta, naj blagoslovi adventni venec.

Omenil je, da ta večer ob 100. obletnici rojstva Franceta Balantiča »polagamo na oltar tudi velikega pesnika rojaka«, ki si je zaželel »v molitev naj se razboli beseda«, umrl pa, kot je slutil, v »ognju groze«.

Nadškof Zore je omenil, da je bila Balantičeva pesniška dediščina v resnici »molk s prstjo zasutih ust«, saj se o njem ni smelo niti govoriti, kaj šele pisati po drugi svetovni vojni. FOTO: Jožef Pavlič

Nadškof Zore je vzporejal dva velika literata: Franceta Balantiča in stoletnika Zorka Simčiča 

Nadškof Stanislav Zore je začel svoj izjemni govor z dvojno omembo: spominom na pesnika Franceta Balantiča, ki se je rodil 29. novembra 1921 v Kamniku, umrl pa 24. novembra 1943 v ognjenih zubljih v partizanskem napadu na Grahovo pri Cerknici v Krajčevi hiši, v kateri so se zadrževali domobranci, ter pesnika, pisatelja, dramatika, publicista in esejista Zorka Simčiča iz Maribora, ki se je rodil deset dni pred Balantičem, »po mnenju nekaterih strokovnjakov najboljšim slovenskim sonetistom«.

Nastopajoči na akademiji. FOTO: Jožef Pavlič

Domneval je, da sta se ta dva velika moža in umetnika zelo verjetno kdaj tudi srečala, saj sta si bila blizu po študiju v Ljubljani: Balantič je študiral slavistiko, Simčič pa je bil študent Filozofske fakultete. Oba sta se rodila »kmalu po strahotni moriji prve svetovne vojne /…/, sta v sebi nosila spomine svojih staršev, ki jih je ta čas brez dvoma zaznamoval z grozo strahu in smrti. Tako da Balantičev verz v ognju groze plapolam, s katerim je Tine Debeljak naslovil prvo zbirko Balantičevih pesmi, ki je izšla leta 1944, ne pomeni samo slutnje ognjene smrti, ampak je bilo tudi doživljanje groze časa, v katerega je bil rojen in v katerem je živel. /…/ V tem času je Balantič dozorel v svojem pesniškem izrazu.« Svoje življenje je doživljal kot »zublje nad prepadom«, obenem pa »globoko zaupal v Božjo bližino, v Kristusovo naklonjenost, v usmiljenje in odpuščanje: 'Pomagaj, Kristus, mi, da bom krotil bolest po zemlji … In to te prosim še, da odpustiš, da metal blato sem v srca izvir … a Ti življenje si, svoboda, mir, in vem, da vsakemu se rad deliš.'«

Na pesnika je vidno spominjala njegova podoba tik pod oltarjem. FOTO: Jožef Pavlič

Pesnikova ponižna prošnja: V molitev naj se razboli beseda. 

Pesnik je spoznaval, da je poezija ne le njegova »poklicanost in poslanstvo«, marveč Boga ponižno prosil, »da bi njegova beseda postala molitev«: V molitev naj se razboli beseda. 

Čeprav reven študent (sestra Tilka je z mamo, ko sta šli v Francetovo stanovanje v Ljubljano, našla bore malo za njim), je bil France »vendarle bogat«, je imel »srce, ki je bilo polno Božjega vriskanja«, bil »tkanina revna, raztrgam prt«, željo, da naj ga Gospod razgrne »čez mrzli prag svetišča, prek svojega dvorišča«, da bodo, po nadškofovih besedah, »čezenj k Bogu hodili ljudje«. Pesnik pa bo »vitki vrč za Božjo kri«.

V Kamniku so se dostojno poklonili enemu izmed največjih slovenskih pesnikov. FOTO: Jožef Pavlič

Zamolčanost po drugi svetovni vojni, krivične obsodbe in oskrunjen grob

Nadškof Zore je nato omenil, da je bila Balantičeva pesniška dediščina v resnici »molk s prstjo zasutih ust«, saj se o njem ni smelo niti govoriti, kaj šele pisati po drugi svetovni vojni. Njegova zbirka, natisnjena leta 1966, je bila po ukazu partijskega vodstva uničena. Balantiča so imeli za »izdajalca in še danes pišejo o njem kot o zločincu«. Resnica je bila čisto druga: »Ker je spoznal zlaganost Osvobodilne fronte, zlasti v taborišču v Gonarsu, se je pridružil svojemu prijatelju Francetu Kremžarju in vaškim stražarjem v Grahovem pri Cerknici, kjer je opravljal službo pisarja«. To je potrdil pesnik sam v pismu domačim z dne 22. marca 1943: »Tu sem uradnik.« To sta potrdila tudi Anton Drobnič, ki je šel na začetku novembra 1943 z bratom v Ljubljano, da bi nadaljeval šolanje (Balantič jima je dal dovolilnici za na pot), in Balantičev študijski kolega Mirko Mahnič, ki je o njem zapisal, da je bil »tih, skromen in dober, siromašen in boječ v svojem sivem hubertusu, vdan in prijateljski in razumevajoč, ker je poznal bolečine iskanja in krščanske težnje«.

Kako Balantičeve pesmi zvenijo danes, so navzoči lahko v polni meri občutili v odličnih interpretacijah Pavla Ravnohriba pesmi Lepoti, Ne najdem domov, Pridi, deklica, Umirajoča sla, Predpomladna slutnja, Pozabljenje, Jaz sem smrti pijan, Pot brez konca, Zasuta usta in Prošnja za besede. FOTO: Jožef Pavlič

Velika praznina v zgodovini slovenskega naroda

»Nazadnje so razdejali še grob, v katerem je bil pokopan on in njegovi mrtvi tovariši,« je o njegovi žalostni usodi po smrti dejal nadškof Zore. Poudaril pa dvoje: »Kako neizmerno je bil oropan naš narod v divjanju in zločinih revolucije. Koliko pesnikov, pisateljev, inženirjev, gospodarstvenikov, politikov, kmetov, znanstvenikov, profesorjev je takrat moralo umreti, ker so se revolucionarji bali njihovih sposobnosti. Te praznine ne bo mogel nihče zapolniti. Ostala bo v naši narodni zgodovini. Potem pa me prevzema velika hvaležnost, ker je Bog dal, da ti mladi ljudje, ki so bili posekani v prvih popkih njihovega genija, govorijo še po sto letih. Jasno in čisto. Brez dvoumnih besed, saj so iz Boga, ki je Resnica, živeli resnico. In postajali bogati. Prav ima pesnik Balantič: 'Bogat sem, kakor tihi glas piščali.' Bogat, ker je dovolil, da je Mojster ustvarjal njegove melodije,« je sklenil svoj govor nadškof Zore, sam pesnik.

Dr. Marjeta Humar je na začetku akademije najprej po recitirani Balantičevi pesmi Prošnja (Pavel Ravnohrib) zaželela: »Naj nas Balantičeve besede napolnijo z lepoto!« FOTO: Jožef Pavlič

Dr. Marjeta Humar je na začetku akademije najprej po recitirani Balantičevi pesmi Prošnja (Pavel Ravnohrib) zaželela: »Naj nas Balantičeve besede napolnijo z lepoto!« V resnici so vse navzoče. Kot že nadškof Zore, je spomnila na žalostno dejstvo, da Balantič tudi po 78 letih od smrti »pri nekaterih še vedno zbuja ideološke pomisleke«, poudarila pa: »Kljub temeljitim raziskavam ni bilo moč najti dejstev, ki bi Balantiča obremenjevala. Pa jih vendarle stalno oživljajo. To je mogoče samo v svetu, kjer nepristranska znanost nima več veljave, kjer o zgodovinskih dogodkih razsojajo nepoznavalci, kjer ne veljajo besede Franceta Prešerna: Le čevlje sodi naj kopitar.«

Tone Ftičar. FOTO: Jožef Pavlič

Pesniška zbirka Muževna steblika je pri nas izšla šele leta 1984

Povedala je, da je bil Balantič »po drugi svetovni vojni uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev. Vse, ki so se ukvarjali z njegovo literarno ostalino, je nadzirala Služba državne varnosti. Njegove pesmi, izdane v Argentini, pa so skrivaj krožile med ljubitelji poezije. Leta 1966 naj bi na pobudo Filipa Kalana izšle tudi v Sloveniji. Natisnjene so bile, vendar na zahtevo partijskega vrha umaknjene in uničene. Resnice o velikem pesniku pa ni bilo mogoče skrivati. Vedno bolj je postala javna, zlasti po letu 1980. Rastel je nov rod ljubiteljev poezije in tudi literarnih zgodovinarjev. Pesniška zbirka Muževna steblika, ki jo je uredil Mitja Mejak, je izšla leta 1984, 1989 pa monografija Temni zaliv Franceta Balantiča. Balantiču in drugim zamolčanim ustvarjalcem se je najintenzivneje posvečal profesor France Pibernik. Ob 65-letnici Balantičeve smrti leta 2008 je predstavil Balantičevo življenje in delo v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, s tem je bil pesnik vključen med slovenske klasike.«

Helena Kregar. FOTO: Jožef Pavlič

Predsednik Danilo Türk je pošteno ocenil Balantiča kot pesnika

Na predstavitev Pibernikovih knjig je bil povabljen tudi takratni slovenski predsednik dr. Danilo Türk, vendar zaradi drugih obveznosti ni mogel priti v Kamnik. V pismu z dne 19. novembra 2008 pa je zapisal: »France Balantič je bil najprej pesnik. Njegova poezija ni obremenjena s kakršnokoli ideologijo, vendar je bila kljub temu izraz upora zoper sleherno tiranijo. /…/. France Balantič je danes v naših mislih zato, ker je njegova poezija kljubovala vsem nasprotnikom. Z nami je tudi zato, ker so njegove pesmi dobre in primerne za današnji čas. Zato, ker sodi v krog naših najboljših pesnikov in ker ne opozarja na nesmisle preteklosti, na vojne grozote in dogodke, ki mlademu Balantičevemu umu niso dale priložnosti, da bi se razvil in izrazil v celoti.«

Svojega rojaka je počastilo tudi rodno mesto Kamnik. Že pred slovensko osamosvojitvijo z »izvedenimi ali prepovedanimi proslavami. Po osamosvojitvi leta 1991 je bil v Novem trgu v njegov spomin postavljen spomenik, ki ga je zasnoval Drago Tršar. Leta 2008 sta bili ob izdaji Pibernikovih knjig, posvečenih Balantiču, v Kamniku pod pokroviteljstvom Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter občine velika proslava v Domu kulture in slovesnost ob spomeniku Balantiču. V zasebnem parku na Rudniku je bilo pesniku leta 2013 postavljeno obeležje. Od leta 2015 nosi kamniška knjižnica Balantičevo ime. Letos je bila izdana znamka s pesnikovo podobo,« je še povedala Marjeta Humar.

Pesnik in pisatelj ter urednik France Papež, izseljenec v Argentini, je o Balantiču zapisal: »Bistvo Balantičeve poezije je v globoki zavesti snovnega in duhovnega sveta, v spoznavanju svoje usodnosti in v doživetju tragike vojnega časa. Po svojem duhovnem razpoloženju in doživljanju ter po strnjenem izrazu večinoma strogi metrični obliki soneta je pesnik predvojnega časa; je bolj ali manj osamljena lirična osebnost, ki jo moremo videti v luči tistega slovenskega ekspresionizma, ki je bil po eni strani glasnik eksistenčne tesnobe in ogroženosti, po drugi pa resonanca nove duhovne poglobitve.«

Balantičevi sorodniki. FOTO: Jožef Pavlič

Izjemne interpretacije Balantičevih pesmi Pavla Ravnohriba

Kako Balantičeve pesmi zvenijo danes, so navzoči lahko v polni meri občutili v odličnih interpretacijah Pavla Ravnohriba pesmi Lepoti, Ne najdem domov, Pridi, deklica, Umirajoča sla, Predpomladna slutnja, Pozabljenje, Jaz sem smrti pijan, Pot brez konca, Zasuta usta in Prošnja za besede.

Za konec pa še misel pisatelja Alojza Rebule: »Balantičeva pesem je prinesla v koral slovenske lirike nov in nezgrešljiv akord, nekakšen apokaliptični jambski val, v zgodovino slovenskega duha pa moment tragične samozavesti, ki je odzrcaljal tragiko dni, v katerih je nastala.«

Bil je lep, prelep večer, obenem pa prežet s tragiko velikega pesnika, a, hvala Bogu, odprt tja, kamor je hrepenel pesnik, vedel, da je le tja prava pot – k Bogu.