Privzgojimo otrokom spoštovanje in veselje nad svojim telesom
Teme, kot so telo in spolnost, so občutljive, zato se jim velikokrat raje izognemo, kar ima lahko za posledico, da raje iščemo odgovore na spletu ali med sovrstniki. Običajno tam naletimo na vsebine, ki nam ne koristijo. Kaj pa je dobro vedeti in predati otrokom?  

1. Sprejemanje telesa ter hvaležnost zanj

Človeško telo je čudovito darilo, ki ga prejmemo ob spočetju. Naša telesa so posebna, edinstvena, enkratna in sposobna neverjetnih dejanj, čeprav včasih z njimi nismo najbolj zadovoljni. Najbolj se razvijajo v prvih letih življenja, spremembe pa se dogajajo vse življenje.
Vsak del telesa ima svojo funkcijo in vrednost. Vsi deli telesa so pomembni in skupaj nam omogočajo mnoge čudovite izkušnje – od hoje in teka do smeha, izražanja čustev ipd. To so dobre iztočnice za razvijanje iskrene hvaležnosti za svoje telo. Skupaj lahko razmišljamo o tem, kaj vse moje telo zmore in kako pomembna je skrb zanj.

Predlog za dejavnost: starši in otroci se pogovorimo in zapišemo ali narišemo, kaj na mojem telesu mi je še posebej všeč oz. na kaj sem ponosen.

2. Postavljanje meja in varovanje telesa

Naše otroke čim prej naučimo, da naših intimnih delov telesa ne kažemo v javnosti. Pred neželenimi pogledi jih pokrijemo s primerno obleko. Še bolj kot pred neželenimi pogledi želimo te dele zavarovati pred neprimernimi dotiki.
Mejo osebnega prostora (ki je pri različnih ljudeh različna) moramo postaviti jasno in zahtevati njeno spoštovanje. Nihče se intimnih delov ne sme dotikati ali zahtevati, da se dotikamo intimnih delov nekoga drugega (z izjemo zdravnika pri pregledu ali staršev, ko skrbijo za učinkovito higieno).
Otroke je potrebno naučiti, da če se znajdejo v situaciji, v kateri se počutijo neprijetno in ogroženo, je zelo pomembno, da zelo jasno (in glasno) ter odločno povedo “NE! NOČEM!”, zatem pa poiščejo osebo, za katero vedo, da ji lahko zaupajo in ji povedo o tem.

Nihče nam ne sme kazati svojih intimnih predelov ali njihovih fotografij ali zahtevati, da se slečemo in pokažemo svoje intimne predele. Tudi videoposnetkom s takšno vsebino (pornografijo) je pomembno reči ne in oditi stran.
Telo nam običajno jasno pove, kdaj se dogaja nekaj, kar ni dobro za nas (to lahko začutimo prek rdečice na licih, potnih rok, hitrega bitja srca, potenja …) in pomembno je, da ga takrat poslušamo ter čim prej poiščemo varno okolje.

Vedeti moramo, da žal osebne meje pogosto prestopajo prav tisti, ki so nam najbližji. Zato je prav, da se učimo zavarovati naše meje in meje otrok, ko kdorkoli poseže v intimen prostor. V ta namen moramo včasih prekiniti tudi ustaljene navade (taščino ščipanje lic, poljubi na usta …), ki so morda v tistem okolju sprejeti kot običajni.  Otroke naučimo odločno postaviti meje, ko pride do vdora v njihov intimen prostor, ter jim pomagamo razumeti, da za to niso sami krivi in da si upajo o tem pogovoriti z nekom, ki mu zaupajo. 

3. Varno okolje

Dragoceno je, če smo lahko z najbližjimi iskreni, brez pretvarjanja. To pomeni, da si zmoremo in znamo podeliti tudi svoje napake, težave, skrbi in bolečine.
Potrudimo so, da si bomo doma večkrat podelili svoja čustva ter razloge zanje ter se ob tem ne bomo obsojali. Tako bomo ustvarili varen prostor, kjer si bomo lahko podelili tako najlepše, kot tudi najtežje izkušnje – in z obojimi nas življenje radodarno obsipa.

Več o tem, kako se primerno učiti usmerjati čustva in jih naslavljati lahko najdete v priročniku za starše: Brez zadrege o čustvih:

Pogovarjajmo se o tem, kaj nam je pomembno, tudi če nam vzbuja sram. Včasih so lahko mozolji, menstruacija, dlake, čudni občutki v telesu nekaj česar se zelo bojimo, čeprav bi s pogovorom morda hitro odkrili, da gre za običajni del odraščanja. 

Naj bo naš dom resnično dom, kjer se naši otroci z nami lahko pogovorijo o čemerkoli – sicer bodo odgovore iskali drugje (in pogosto na nepravih krajih). Če kot odrasli ne vemo odgovora, je dobro, da to otrokom povemo in jim obljubimo, da se bomo pozanimali, povprašali in jim povedali (seveda je pomembno, da takšno obljubo držimo in se v kratkem času o tem res tudi pogovorimo). 

Tako smo jim zgled, da se ne ustrašimo nobene teme, ampak radovedno iščemo odgovore in se iskreno trudimo o vsem tudi pogovoriti. Verjetno velikokrat ne bo lahko, ker smo bili sami ranjeni na kakšnem področju ali pa se nismo bili navajeni v primarni družini na ta način pogovarjati, bomo pa s tem počasi oblikovali dom, kjer bo otrok vedel, da je sprejet in ljubljen prav tak, kot je in ne glede na vse, kar bo naredil ali se mu bo zgodilo. In to je največja dota. 

Bog želi, da bi ga slavili (se pravi veselili, uživali) tudi s svojimi telesi, ki so tempelj Svetega Duha. To pa lahko naredimo le, če svoje telo hvaležno sprejmemo, občudujemo in varujemo. 

Članek je bil objavljen v novembrski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!