Šestnajst let vladanja Angele Merkel v Nemčiji se približuje koncu. Ker volivci kart na volitvah niso razdelili preveč jasno, ga bodo koalicijska pogajanja morda podaljšala še za kak mesec. Človek si ne more kaj, da mu ne bi bilo vsaj malo nelagodno ob vseh hvalnicah in skoraj hagiografskih vložkih, s katerimi mediji v njeni domovini in po svetu spremljajo kanclerkin odhod. Marsikaj nas spomni celo na tisto, kar smo nekoč prebirali o odhodu s sveta vladarjev naših dežel, Franca Jožefa, kralja Aleksandra, maršala Tita.

Moje solze tečejo ob tem zelo zmerno. Res je, Angela Merkel je nemško barko krmarila enako dolgo kot njen nekdanji mentor Helmut Kohl in dlje kot prvi kancler zahodnonemške države Konrad Adenauer. A če bomo prvega vedno povezovali z nemško združitvijo in drugega z (zahodno)evropskim povezovanjem in z nemškim gospodarskim čudežem, je vsaj trenutno težko povedati, v čem naj bi bila velika dediščina njune trdožive naslednice. Mogoče ima prav sarajevski pisatelj...