»To je moj upokojenski ranč, ki mi lepša starost,« zaokroži z rokami po stari obnovljeni hiši in stopničastem vrtu, visoko nad strugo reke Krke: »Z enim pogledom vidim štiri zvonike dolenjskih cerkva, še trije pa se skrivajo za griči in drevesi.« Srečala sva se na domačiji, kjer je preživljal otroštvo, nekaj dni pred 80. rojstnim dnevom se je že pripravljal na praznovanje s sorodniki: »Enajst otrok nas je bilo, živi sta še dve sestri; imam 19 nečakov, 27 pranečakov, prapranečakov pa več ne štejem – kar dobršen del sorodstva bo jutri prišel sem.«

»To, kot vi«

Iz Soteske je sicer odšel že z 12 leti. »Oče je bil organist in mežnar, mama gospodinja, po vojni so bile težke razmere. Ko je prišel čas, smo otroci drug za drugim odhajali od doma. Poslali so me v Kranj: ob dopoldnevih sem obiskoval gimnazijo, popoldne pa 'za lon' pomagal družini, pri kateri sem bival,« se spominja, kako se je že v zgodnjih najstniških letih osamosvojil. Redko je prihajal domov, ni bilo d...