Bistvo pa je, da želimo oznanjati vero, ki bo ogrela in pritegnila. Za večjo živahnost zapisa so dobesedni navedki iz slovenskega povzetka zapisani v poševnem tisku.

 Slovenski sinodalni pogovori v drugi fazi sinode

Vsebino poročila so po predhodnih navodilih Generalnega tajništva sinode prispevale škofije, duhovniški sveti, škofijski pastoralni sveti, delovna telesa Slovenske škofovske konference, animacijska skupina za sinodo ter nekatere skupine. Vse sodelujoče skupine so svoje prispevke poslale v Tajništvo SŠK, ki je pripravilo osnutek povzetka. Tega je dopolnil nacionalni delegat za sinodo, celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž s sodelavci. Nato je Tajništvo SŠK pripravilo prevod v italijanščino in ga poslalo v Rim. Slovenski povzetek je bil izdelan po shemi dokumenta, izpisanega po prvem sinodalnem zasedanju, Sinodalna Cerkev v poslanstvu. Poročilo o povzetku.

Skupine so v odgovoru na vprašanje Kako biti sinodalna Cerkev v poslanstvu?, pokazale na pomen kakovosti oznanjevanja. Med drugim smo na slovenski sinodalni poti v strukturah Cerkve in v Božjem ljudstvu prepoznali naslednje poudarke: razkorak med idealno predstavo o sinodalni Cerkvi in realnim stanjem; napor v dinamičnosti odnosov med že in še ne v Cerkvi; slutnje poti za rast v sinodalni skupnosti.

 Razkorak med idealom in resničnostjo 

Prvi del poročila opisuje Cerkev v naših škofijah v odnosu do lastne istovetnosti, do zakramentov uvajanja v krščanstvo, do skupin, ki zahtevajo posebno pozornost, in do povezovanja s pripadniki drugih krščanskih veroizpovedi. Vsebuje merila, katerim naj Cerkev zadosti, da bo imela obraz skupnosti, ki veruje in oznanja. 

Ne želimo oznanjati mlačne in nezavzete vere, kajti naše prezeblo krščanstvo ne more oznanjati in nikogar ne ogreje. 

Vemo, kakšna Cerkev želimo biti: skupnost, v kateri hodimo skupaj v vzajemni ljubezni in edinosti, skupaj živimo, se sooblikujemo in smo soodgovorni za skupno življenje, skupaj molimo, se odločamo, pastoralno delujemo, gremo skozi preizkušnje in se tako posvečujemo. Nekatere skupine žal še ostajajo »zunaj« naše skrbi. Kako priti do njih in jim prisluhniti? 

Ne želimo biti Cerkev, ki samo posluša – ob poslušanju se mora ustvarjati tudi odnos zaupanja. Ne želimo oznanjati mlačne in nezavzete vere, kajti naše prezeblo krščanstvo ne more oznanjati in nikogar ne ogreje. In končno, ne želimo Cerkve zgolj uporabljati, zato se sprašujemo: Ali nam je Cerkev mati ali kot »bankomat«, kjer iščemo svojo korist in žepnino? Nekateri člani Cerkve še izražajo skepso v odnosu do sinodalne poti, rekoč, toliko dokumentov je bilo že napisanih, a se ni spremenilo skoraj nič. Žal tu ni prostora za ustrezen komentar na to trditev.

Skupine so v odgovoru na vprašanje Kako biti sinodalna Cerkev v poslanstvu?, pokazale na pomen kakovosti oznanjevanja. FOTO: Tatjana Splichal

Skupine in posamezniki: Dinamičnost odnosov v Cerkvi med že in še ne

V drugem delu povzetka ne govorimo o Cerkvi, ampak o ljudeh in odnosih v njej. Ko se človek sooča z življenjskimi preizkušnjami, najde pomoč za preživetje v pričevanju občestva, ki je sad prijateljstev v Gospodu med verniki. Zato so potrebna srečanja, pogovori, živa občestva v Cerkvi, zakramentalno življenje, branje Božje besede, molitev. V konkretnosti vsakdanjih odnosov ter nalog poslanstva sicer še doživljamo strah drug pred drugim in nagib prevladovanja klerikov v odnosu do žensk. Vloga in vključenost ženske v Cerkvi v Sloveniji ni vprašljiva, ker je veliko sodelavk v župnijah in mnogih ustanovah žensk, težava pa je v odnosu, ki ga imajo (določeni) kleriki pri upoštevanju ženske kot enakovredne sogovornice pri načrtovanju in odločanju. 

Vloga in vključenost ženske v Cerkvi v Sloveniji ni vprašljiva, ker je veliko sodelavk v župnijah in mnogih ustanovah žensk, težava pa je v odnosu, ki ga imajo (določeni) kleriki pri upoštevanju ženske kot enakovredne sogovornice.

Duhovni pogovor, dejavno vključevanje sodelavcev, skupno oznanjevanje je že stoletja živa praksa v redovnih skupnostih. Deluje kot humus, umirja nedozorele idealizme, opozarja na stranpoti. Odnos med duhovniki in laiki je dinamičen v razponu od pasivnosti do soodgovornosti. Izražena je potreba po duhovni rasti duhovnikov in oblikovanju skupnosti med njimi. Skrbeti bo treba za izboljševanje komunikacije med duhovniki in laiki, pa tudi za povečanje sodelovanja med duhovniki in verniki v pastoralnem delu, izobraževanje in duhovno rast duhovnikov ter krepitev medsebojne podpore in solidarnosti v duhovniški skupnosti.

Glede škofov so razne skupine Božjega ljudstva izrazile pričakovanja glede vsebine in načina njihove navzočnosti. Škof naj prinaša čisti nauk Cerkve, do dnevne politike naj se ne opredeljuje, zavzema pa naj se za skupno dobro. Naj prvi prisluhne. Naj vodi pomembne delovne skupine na škofijski in medškofijski ravni. Na srečanje naj pride spočit, veder in pripravljen, njegova spodbuda naj bo kratka in jasna, sposobna dati etični pogon.

Škof naj prinaša čisti nauk Cerkve, do dnevne politike naj se ne opredeljuje, zavzema pa naj se za skupno dobro. Naj prvi prisluhne.

Med željo po viziji in že začetimi potmi

Sinodalno poročilo trdi, da je pastoralna vizija Cerkve v Sloveniji nejasna, zato je težko vedeti, v katero smer pripravljati osebje. Kljub temu je Sveti Duh v tretjem delu besedila že nakazal konkretne poti prihodnosti. Slutimo cilje, naloge in nosilce. Med potmi se zdijo izvedljive in dolgoročno pomenljive naslednje: Skupna molitev. Skupno poslušanje Božje besede. Razločevanje. Vseživljenjsko čustveno zorenje, s posebno pozornostjo do kandidatov za sveti red in posvečeno življenje. Dostopno teološko izobraževanje laikov. Usposabljanje za poslušanje in spremljanje v cerkvenih skupnostih. Ničelna toleranca do zlorab mladoletnih in ranljivih. Razvoj digitalnega oznanjevanja. Odgovornost in proaktivnost v delovnih telesih, v konstruktivnem in subsidiarnem razmerju med voditeljem in skupino. 

Zdi se nam, da bomo pripomogli h konkretnemu obrazu sinodalne Cerkve, če bomo krepili družinsko katehezo, ostajali odprti do misijonov ad gentes ter do tujih misijonarjev, ki prihajajo v Slovenijo; če bomo še naprej delali z ranljivimi skupinami. In nenazadnje, integrirajmo strah: pred novimi nalogami ter pred novimi sodelavci.

Nenazadnje, integrirajmo strah: pred novimi nalogami ter pred novimi sodelavci.

Sinodalnost je živa sedaj in tukaj

Sinodalna pot je pot vere in skupne hoje, da bi Cerkev razmislila in prevetrila svoj način, kako živi občestvo in poslanstvo (prim. PD, 32). Ne glede na že prehojene korake je vabilo k duhovnemu spreobrnjenju posameznikov in k reformi struktur vse bolj nedvoumno in predlogi realizacije ves bolj dobivajo konkretne oblike.² V skladu z zapisanim povzetkom ter z življenjem, ki ga Duh med nami prebuja v vsakdanjiku, imamo v Cerkvi v Sloveniji pred sabo lepo priložnost nadaljevanja skupne hoje. Ta nam bo uspevala, če bomo trezno usklajevali želje z resničnimi možnostmi; če si bomo prizadevali za aktivno udeležbo v dinamikah vsakdanjih osebnih ter institucionalnih odnosov; in ne nazadnje, če bomo ustvarjalno vztrajali na začetih poteh ter razvijali nove prijeme v odgovor na potrebe oznanjevanja.

Opombe:

1 Dokumenti in novice o sinodalni poti 2021–2024, so dostopni na naslovu: https://katoliska-cerkev.si/oznaka/skofovska-sinoda.

2 XVI. redno zasedanje škofovske sinode, Delovni dokument, št. 19., p. t.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (03/2024).