Na vprašanja in zadrege glede prekinitvenega posta odgovarja inženirka živilske tehnologije in prehranska svetovalka Mojca Koman.

Ali je prekinitveni post primeren za vsako osebo? 

Mnogi trdijo, da je tak prekinitveni post primeren za vsako osebo, vendar z njimi ne delim istega mnenja. Post je stradanje, naj se sliši še tako nenavadno in strogo. Naš organizem je narejen za stalen dotok energije in hranil, le nekaj malega hranil je sposoben skladiščiti. Maščobne zaloge, ki jih vsi opazimo okoli trebuha in še kje, niso pravi pokazatelj neizmernih zalog hranil, ki so telesu na voljo kadarkoli in venomer. Govorim o hranilih, ki jih v veliki meri nismo sposobni skladiščiti in jih potrebujemo tako rekoč ves čas, vir zanje pa je hrana.

Mnogi trdijo, da je tak prekinitveni post primeren za vsako osebo, vendar z njimi ne delim istega mnenja. 

Če naj torej odgovorim bolj neposredno: že tako oslabljen organizem bo z vsakršnim stradanjem še bolj na udaru, se bo oslabil, ne okrepil, kot morda kdo misli, zato zanj tak način prehranjevanja nikakor ni primeren. Vsekakor si je treba za takšno spremembo vzeti primeren trenutek v življenju, nikar se za to ne smemo odločiti v stresnem življenjskem obdobju in vsekakor ne v času nosečnosti, po porodu, primeren ni niti za otroke, mladostnike, kaj šele za starejše in bolne. 

Koliko časa naj bi trajal? Katerih osem ur v dnevu je najbolj primerno izbrati za prekinitveni post? Naj bo na jedilniku vsa hrana, kot je pri običajnem prehranjevanju?

Snovalci te diete trdijo, da je to način življenja, ki se ga priučimo. Da je sprva težko, a ko se telo navadi na tak način prehranjevanja, gre zlahka in lakote sploh ne občutimo več. Obstaja več možnosti, najbolj običajna je, da jemo osem ur v dnevu, naslednjih 16 ur pa se hrani odpovemo. Navadno gre za način, ko zajtrkujemo pozneje, zadnji obrok pa si privoščimo kot pozno kosilo, vendar velja, da tudi znotraj osmih ur ne uživamo preveč, se nikakor ne prenajedamo, uživamo manj kalorično hrano z veliko sadja in zelenjave. Le tako bomo shujšali; vedno je nekje v ozadju pripis, da se moramo gibati, torej biti dnevno telesno aktivni, če želimo izgubiti kilograme. 

Mojca Koman: Človek naj sledi osnovnim načelom zdravega prehranjevanja. FOTO: Krištof Koman

Kakšni so pozitivni in negativni vidiki omenjenega posta?

Nimam neposrednih izkušenj s tovrstnim postom, niti nisem zasledila večjih študij, ki bi podkrepile ali ovrgle pozitivne učinke takšnega posta, zgolj članke z ene in druge strani. Želim osvetliti drug in zame pomembnejši vidik. Namreč, se spomnite paleo diete, diete LCHF, pa diete z ananasom, neka druga je bila s papajo; ločevalne in Montignacove diete, spomnim se prehranjevanja po Zoni, po glikemičnem indeksu, fleksitarijanstvo je bilo popularno pred tremi, štirimi leti, brez glutena (na lastno pest) še vztraja ... Teh se sama spomnim takole iz prve roke in iz zadnjih 15 let. Vsako obdobje, posebej zadnje, ko so mnogi pridobili preveč kilogramov in so odlična tržna skupina odjemalcev, prinese kaj novega, modernega, kakšno novo dieto, ki ji potem številni sledijo. Prav vsaka dieta je odlična, z namenom hujšanja, saj vsaka sloni na nižjem dnevnem energijskem vnosu, se pravi, da pojemo manj »kalorij«, kar vedno vodi v znižanje telesne teže. Tudi ta. Napredek je očiten, navadno hipen, vsekakor hiter – in cilj je dosežen, se pravi, da dieta deluje. Bi ji sledili ves čas, vse življenje? Ne, gotovo ne in velika večina ji ne sledi, vrne se na stara pota prehranjevanja do naslednjega povečanja teže, takrat pa je na vrsti nova moderna dieta, boljša in učinkovitejša od prejšnje, zato znova navduši. 

Vsak, ki se je zavoljo diete nekaj mesecev odrekal sladkemu, mastnemu, kruhu, sladkorju, se je po doseženem cilju hlastaje lotil vsega, čemur se je odpovedoval.

Ljudje smo naveličani štetja kalorij, korakov še bolj, ker 10.000 korakov res ni vedno lahko doseči. Potrebujemo nekaj novega, svežega, kar bi nas pritegnilo. In ta dieta je kot na dlani. Odrekanje je nočna mora in neštetokrat sem že videla, da se ni obneslo. Vsak, ki se je zavoljo diete nekaj mesecev odrekal sladkemu, mastnemu, kruhu, sladkorju, se je po doseženem cilju hlastaje lotil vsega, čemur se je odpovedoval in … ali je s tem kaj dosegel?

Če strnem: ne razumem, zakaj človek potrebuje ves čas neko zunanjo kontrolo, kot bi želel biti odvisen od navodil drugih (beri diet, ki jih predpiše nekdo drug), namesto da bi sledil osnovnim načelom zdravega prehranjevanja, zelo življenjskim in naravnim, o katerih govorimo kar naprej in jim je zelo enostavno slediti vse življenje.