V nedeljo pojdeva na Svetega Jošta, je rekel ata in meni je zaigralo srce. Na Svetgajošta, to pa ni kar tako. Zvon od tam gori se je oglasil vsak dan, kadar je pa v poletni pripeki naznanil hudo uro, me je zaskelelo okoli srca.

Torej na Jošta bova romala z atom in to je pomenilo, da bom tam tik pod vrhom pri znamenju odložila križec, ki mi ga bo iz leskovih palic naredil ata. Kdor poroma prvič tja gor k cerkvi, mora pri znamenju pustiti križec.

Kaj jih je bilo tam!

Pa v turen sva šla! Visoko gor k zvonu s Prešernovimi verzi.

Moj bron je najden bil v dnu morja, ko bitko v Heladi končal je Navarin …

A najlepše je to, da je Sveti Jošt moj sosed. Vse dni se ogledujeva. Toda po svetih štengah tam gori že dolgo nisem kleče primolila do vrha.

Brezje so moja druga, a najpogostejša romarska smer. Od tam se vedno vrnem sveže umita, kot da me je oblila čista milost z neba.

V hudih letih je na Brezjah vsa cerkev prepevala: Marija, pomagaj nam vojskini čas …
Kaj je tam zahvalnih podob!
A najlepša Marijina podoba je ona z Njenega oltarja. Langusova.

In koga vse srečaš pri Mariji Pomagaj! On? Saj je menda v partiji.

Najbolj prav je na Brezje poromati preko Ljubnega in tam najprej moliti pred Marijo Udarjeno.

S kladivom jo je neki Eržen mahnil po glavi …

Šmarnogorska Marija vabi z ljubljanske strani. Enkrat samkrat sem bila tam. Celo v bližnjem Velesovem le malokrat. Enkrat, samo enkrat pa v daljnem Lurdu. Tam prav blizu votline teče reka Gave. Na nabrežju morda še raste mogočna jagned; drevo. Tam sem sklenila, da pridem še kdaj.

Ni se zgodilo. Kot še marsikaj ne.

V nedeljo pojdeva na Svetega Jošta, je rekel ata in meni je zaigralo srce. Na Svetgajošta, to pa ni kar tako. Zvon od tam gori se je oglasil vsak dan, kadar je pa v poletni pripeki naznanil hudo uro, me je zaskelelo okoli srca. FOTO: Tatjana Splichal

Ob cesti zidana in bela stoji Marijina kapela. To je stih iz pesnitve Pavla Golie. A to je tudi moja vsakdanja stvarnost: naše vaško znamenje z Žalostno Materjo Božjo. Tam prižigam sveče, ki jih Mariji darujejo znanci in neznanci. Tam okoli so menda pokopani francoski vojaki iz časa izpred dvesto let.

Zgodovina.

Počivajte v miru, rečem in vem, da so kosti že sprhnele. A nekdo, jaz, mislim na te neznane ljudi. Ali to čutijo tam, kjer zdaj so?

Kakor koli, naj počivajo v miru in si zrecitiram verze Gradnikove pesmi Mrtvi vojak v tujini:

Ni razlike v hrepenenju trav in trepetlike …, vse prešinja iskra božja, ki so drug ob drugem brez orožja …

Moja romanja ne veljajo le Materi Božji in Sv. Joštu, ampak tudi živim ljudem. Dolgo let sem prihaja k slepi Albini. Po nareku brez kake njene slogovne ali slovnične pomanjkljivosti sem pisala njenemu nečaku zdravniku v Šempeter. Njegova pisma njej je prebrala sobna strežnica. Vseeno sem zaznala celotno vsebino njunega sporazumevanja. Eno samo ljubo prijateljstvo in nežna skrb.

Najbolj hudo mi je še po dolgih desetletjih, da sem se v bolnišnici ustrašila bolne gospe Fride. Zobozdravnice in prijateljice moje mame, prej mlinarice. Kot gimnazijko, stanujočo pri teti v tujem kraju in nedeljski sprehajalki tja gor do mlina ob Savi, jo je mlada Franca vedno obdarila s krajcem belega kruha. Njo, prikupno Frido, ki ji je lakota v mladosti tako načela želodec, da je kasneje umrla za rakom. Ah ja; nje, gospe Fride, sem se ustrašila tistega dne v bolnišnici in ona je to opazila.

Avtorica prispevka je Berta Golob, devetdesetletnica. FOTO: Tatjana Splichal

Mislim na delavca v bližnjem peskokopu. Star in slep in brez imetja, ker se mu je na hišo nalepila hipoteka, on je pa pravico iskal pri samem maršalu v Beogradu. Pokazal mi je žig z maršalata! Na lističu papirja, odtrganem iz kake beležnice. Tako se ga je nekdo doli v belem Beogradu znebil kar najhitreje in takoj.

Mislim na orožnika, nekoč lastnika lepega hotela v turističnem kraju. Moža jetičnega in rdečelično rožnatega lica, na katerem je bila zapisana smrt.

Mislim na Johano, na ta staro Johano. Nezakonski otrok ji je boguhvala umrl, saj kako pa bi ga preužitkarica preživljala?

Na ta gluho Tono mislim in na Ta gluhega. En reven par, dva ubožca.

Stari gospod s Primorske je gledal skozi monokel. Rad je bral časopis, na katerem je pisalo Kranjski zvon.

Gospod Sporn je bil pa državni uradnik. To je pomenilo, da ni mogel postati brezposeln. Imel je stalni zaslužek. Kakšna sreča v tistih časih!

Takole romam za spomini. Na Brezje se pa peljem.

Da, tudi na Sveti gori sem že bila. Na Šmarni gori tudi. Na Gori doli na Dolenjskem prav tako. Tam je pokopana naša mogočekdajsvetnica Magdalena Gornik. Rojena 1835 kot Simon Jenko in umrla 1896, ko se je rodila naša mama. Se mi zdi, kot da je to kar moj čas. Čudno.

Čas. Kaj to sploh je? Prihajanje, trajanje, minevanje. Z začetkom bogve kdaj in koncem bogve kje. Ujetost. »Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu se ustavi moč tvojih valov.« Ja, Mojzes.

Kam naj še grem in poromam? Moram najti dobrodušno žrtev, da se zapeljeva gor na Svetgajošta! Da pogledam še enkrat sem dol v vas ob Savi, kjer se je rodil čbeličar, slovničar, časnikar, glasbenik, pesnik in duhovnik Blaž Potočnik.

Na Brezje pojdem spet. Tri ure hoda, dve uri in pol, kdor iti zna. Tako je zapisal Ivan Pregelj. Pa dodal: In komur ni v prsih lahko in komur je v duši tesno in komur na srcu bridkosti je sto.

Saj je dovolj ena sama.

A je vedno poplačana z milostjo.