^»Otrok, ki sem jim pomagala na svet, nimam preštetih. Vsako rojstvo je zame čudež in vsaka porodnica je najlepša,« pravi Maruša Tomšič, že dobra tri desetletja babica v ljubljanski porodnišnici. »Moje poslanstvo je, da poskrbim za dobro počutje porodnice. Moja nagrada je takojšnja, tudi večkrat na dan: otročičkov jok in mamin nasmeh.«

Osnovnošolska ljubezen

Da želi v življenju »delati dobro, pomagati ljudem«, je Maruša vedela že v osnovni šoli. Čeprav v družini nimajo zdravstvenega poklica, se je ozirala le na to področje. Bila zadnja generacija srednješolskega izobraževanja babic pri nas; leta 1984 so namreč z usmerjenim izobraževanjem staro srednjo babiško šolo ukinili in šele po 12 letih spet »obudili« babiški poklic, ko so na Zdrav-
stveni fakulteti odprli smer Babištvo. »V našem času šolanja smo imeli zelo veliko prakse, praktično vsa štiri šolska leta smo bile dopoldne v porodnišnici, popoldne pa smo imele pouk,« se spominja Maruša, ki je...