V novi knjigi so bralcem na voljo doslej še ne objavljene anekdote in zgodbe, ki osvetljuje človeško plat poljskega papeža Janeza Pavla II., poroča Radio Vatikan. Gre za zbirko »osebnih zapisov« Joaquína Navarre-Vallsa, ki jih je uredila skupina na Fakulteti za komunikacijo Papeške univerze Svetega križa. Skoraj 600 strani obsežna knjiga ima naslov »Moja leta z Janezom Pavlom II.«. Navarro-Valls je sam izrazil željo, naj spomini, »če bi koga zanimali«, izidejo po njegovi smrti – umrl je julija 2017.

Zanimivi so tudi premisleki o velikih zgodovinskih osebnostih, ki jih je Navarro-Valls srečal v letih svojega službovanja, od Reagana in Gorbačova do Havla in Fidela Castra.

Kljub obsežnosti objavljenega gradiva je branje spominov tekoče in zanimivo. Navarro-Valls, ki je bil pred prihodom v Vatikan leta 1984 ugleden časnikar španskega dnevnika ABC, piše jasno in prepričljivo ter nam poleg papeža predstavi tudi nekatere pomembnejše osebnosti Cerkve po drugem vatikanskem cerkvenem zboru, od matere Terezije do Josepha Ratzingerja, od Casarolija do Taurana. Nič manj zanimivi niso premisleki o velikih zgodovinskih osebnostih, ki jih je Navarro-Valls srečal v letih svojega službovanja, od Reagana in Gorbačova do Havla in Fidela Castra, zaradi česar je knjiga zanimiva tudi z zgodovinskega vidika.

Tesen odnos s poljskim papežem

Že na prvih straneh bralca preseneti avtorjev tesen odnos z Janezom Pavlom II. in njegovimi sodelavci, ki se je sčasoma utrdil s številnimi srečanji. Navarro-Valls priznava, da je bil zanj resnični privilegij, ker je lahko delal neposredno s papežem, še bolj pa zato, ker je lahko videl »svetega človeka od blizu«.

Janez Pavel II. nikoli ni izgubil miru ali celo dobre volje, kar je še ena od njegovih lastnosti, ki se v teh spominih pokaže v vsej svoji razsežnosti.

Prav pričevanje o svetosti Janeza Pavla II. je vodilna nit celotne knjige spominov. Navarro-Valls z občudovanjem in ganjenostjo izpostavlja, kako je Janez Pavel II. vsak manjši ali večji dogodek v svojem osebnem življenju ter vsako odločitev svoje papeške službe zaupal Gospodu s popolnim zaupanjem in predanostjo. Papež nikoli ni izgubil miru ali celo dobre volje, kar je še ena od njegovih lastnosti, ki se v teh spominih pokaže v vsej svoji razsežnosti. Seveda pa ni bil neobčutljiv za dogajanja, kar se kaže v nemiru, ki ga občuti predvsem zaradi številnih vojn, ki so izbruhnile med njegovim dolgim pontifikatom in ki jih je Janez Pavel II. poskušal na vsak način končati, tudi s pobudami, ki niso vedno naletele na plodna tla. Poglavje zase so strani, posvečene bolezni Karola Wojtyle.

Dragocen »priročnik institucionalnega komuniciranja«

Knjiga predstavlja tudi dragocen »priročnik institucionalnega komuniciranja«: Navarro-Valls je namreč zapisal tudi svoja premišljevanja o tem, kaj bi bilo po njegovem mnenju treba izboljšati pri vatikanskem komuniciranju, včasih se tudi malce pritoži nad birokratizacijo, ki mu ne omogoča, da bi obveščal, kot bi si to želel. Piše o nastanku spletne strani vatican.va: pobudo je v celoti podprl Janez Pavel II., vendar je vsi v rimski kuriji niso razumeli in so jo sprejeli precej ravnodušno.

Presenetljivi so tudi zapisi, v katerih vatikanski tiskovni predstavnik priznava svoje napake.

Presenetljivi so tudi zapisi, v katerih vatikanski tiskovni predstavnik priznava svoje napake. »Preveč in slabo sem govoril,« je zapisal ob neki priložnosti, kar je znak ponižnosti in zavedanja o veliki odgovornosti, ki mu je bila zaupana. Navarro-Valls je dobro razumel potrebe svojih časnikarskih kolegov, saj je bil eden izmed njih. Večkrat je poudaril, da mora biti tiskovni predstavnik vedno na voljo za pojasnjevanje, kaj se dogaja, ne sme se bati komuniciranja tudi v neprijetnih okoliščinah in gojiti mora prisrčne odnose s časnikarji, ki presegajo zgolj profesionalni odnos.