Starejša ko sem, bolj pogosto se mi v misli prikrade razmišljanje o končnosti življenja na tem svetu in o Življenju po tem življenju. Pred leti sem se celo udeležila daljšega izobraževanja za spremljanje umirajočih, ki mi je odprlo nov pogled na umiranje in smrt. Ni pravil, ni »navodil«, vsakdo umiranje, smrt in žalovanje doživlja po svoje. Ljudje se v tem posebnem času soočamo z različnimi stiskami in dobro je, da takrat nismo sami. Včasih je dovolj samo bližina, nemo sočutje v tišini.

Mojega očeta Florjana smo pokopali na pepelnično sredo pred skoraj tremi leti. Ko smo izvedeli diagnozo bolezni in po neki statistiki pričakovani potek, smo bili do konca pretreseni. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da so bili zadnji očetovi tedni življenja med nami nekaj zelo dragocenega, nekaj težko razumljivega, a vendar svetega. Naš ata je bil globoko veren, preprost in tih kristjan. Moč in zaupanje je iskal v Bogu, bil je velik častilec Matere Božje. Imel nas je rad, skrbel je za sv...