Ni pravil, ni »navodil« – vsakdo umiranje, smrt in žalovanje doživlja po svoje. Ljudje se v tem posebnem času soočamo z različnimi stiskami in dobro je, da takrat nismo sami. Včasih je dovolj samo bližina, nemo sočutje v tišini.

Mojega očeta Florjana smo pokopali na pepelnično sredo pred dvema letoma in pol. Ko smo izvedeli diagnozo bolezni in po neki statistiki pričakovani potek, smo bili do konca pretreseni. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da so bili zadnji očetovi tedni življenja med nami nekaj zelo dragocenega, nekaj težko razumljivega, a vendar svetega. Naš ata je bil globoko veren, preprost in tih kristjan. Moč in zaupanje je iskal v Bogu, bil je velik častilec Matere Božje. Imel nas je rad, skrbel je za svojo veliko družino, bolj kot z besedami nas je učil s svojim zgledom.

Ko je prišel po nekaj dneh iz bolnišnice domov, smo se nekako vsak na svoj način soočili z dejstvi in se trudili, da bi življenje teklo »normalno«. Mama je skrbela zanj, otroci, tri...