Poleg tega, da verjamem v Boga in Njegovo milost, moram verjeti tudi v moč načrtovanja, pogovarjanja in sodelovanja, kar ni niti najmanj samoumevno in preprosto.

Janez Meden nas je v prispevku v januarskem Božjem okolju (2024) opozoril, da je med pastoralnimi delavci razširjena zaskrbljenost zaradi praznih cerkva, moralo pa bi nas skrbeti odhajanje mladih zaradi njih samih. Lahko rečem, da mi ni vseeno za mlade, ki sem jih spremljal kot verne mladostnike, pa so potem zapustili vero. Menim, da je moja bolečina zaradi njih samih, ker si v njihovo korist želim, da bi hodili svojo življenjsko pot z Bogom. Zagotovo me navdajajo tudi bolj »institucionalistične« bolečine, ker so naše cerkve vedno bolj prazne, ker krščanstvo upada – trudim se, da ne bi zmagovale.

Ni mi vseeno za mlade, ki sem jih spremljal kot verne mladostnike, pa so potem zapustili vero.

Poskusi poživitve pastorale …

Kot mlad kristjan sem odraščal in se formiral v letih med 1990 in 2000. Čeprav je bilo to obdobje upadanja mladinskih veroučnih skupin, ki so v 80-ih doživele svoj bum, pa so 90-a leta prinesla zagon katoliških organizacij in gibanj: skavti, animatorji, SKAM, Združenje katoliških študentov, gibanje Pot, Mladinski ceh ipd. Letno srečanje katoliške mladine v Stični je tedaj iz leta v leto raslo in leta 1988 preseglo številko 10.000; sedaj jih prihaja nekaj nad 4.000 in s to številko smo bili zelo zadovoljni.

Kot študenta teologije me je navduševalo razmišljanje, ki se je dogajalo v zvezi s Plenarnim zborom Cerkve na Slovenskem med letoma 1997 in 2000. Čeprav kot pastoralni delavci nismo nikoli povsem osvobojeni individualizma in sebičnosti, sem skupaj z drugimi verjel v skupno iskanje, načrtovanje in sistematičen pastoralni prijem, ki bo rodil sadove. Leta 2012 je potem kot nekakšen sklep procesa, sproženega na plenarnem zboru, nastal krovni dokument Slovenskega pastoralnega načrta. Proces refleksije, prenove in načrtovanja je potekal tudi na katehetskem področju in leta 2017 je SKU predstavil Slovenski katehetski načrt. Dodatnega pastoralnega zagona in bližine ljudem naj bi dale tudi tri nove slovenske škofije, ki so nastale v letu 2006.

Čeprav je bilo to obdobje upadanja mladinskih veroučnih skupin, pa so 90-a leta prinesla zagon katoliških organizacij in gibanj.

Zlorabe in škandali …

Po letu 2000 so Cerkev pretresli škandali o spolnih zlorabah. Večina katoličanov nas je najprej menila, da gre sicer za nekaj resničnih zgodb, ki so prenapihnjene; zraven pa so gotovo dodani številni »montirani procesi.« Čas in iskrenost sta pokazala, da žal ni tako in da se je v Cerkvi (kakor tudi v svetu) resnično razraslo rakavo tkivo zlorab, ki je naredilo veliko škode najprej in zlasti na ravni osebnih zgodb, posledično (kot nezaupanje) pa je tudi ošibilo oznanjevalno in pričevalno moč Cerkve. Vsa čast papežu Frančišku in pred njim Benediktu za njuno vztrajnost pri prečiščevanju. V slovenski Cerkvi smo imeli za dodatek še škandal z Mariborsko škofijo.

Pastoralno stanje in načrti …

Na mednarodnih srečanjih koordinatorjev salezijanske mladinske pastorale na ravni celotne Evrope vsi zaznavamo iste trende: zmanjševanje duhovnih poklicev, zmanjševanje števila župnij, zapiranje katoliških šol, zapiranje navzočnosti. Ob tem so nastali dobri priročniki, ki temeljito popisujejo našo karizmo, naše vzgojno-pastoralne prijeme, načine načrtovanja ipd. V ozadju je vera, da lahko našo redovno karizmo nadaljujejo laiki, in s temi priročniki jim bomo dali orodja, da to lahko naredijo. Sam se šalim, da bomo kot redovna karizma »izumrli«, vendar bomo za seboj zapustili lep spomenik dokumentov. Bog, odpusti mi takšne neverne šale. Tudi v Sloveniji združujemo župnije in hkrati »verujemo«, da je zdaj zares nastopil čas laikov, ki bodo vodili cerkvena občestva. Če smo leta 2006 ustanovili nove škofije, se zdi, da prihaja čas, ko bomo razmišljati tudi o združevanju škofij.

Na mednarodnih srečanjih koordinatorjev salezijanske mladinske pastorale na ravni celotne Evrope vsi zaznavamo iste trende.

Sam glede sebe nisem gotov, ali je zgoraj zapisano geneza splošnega pastoralnega stanja in razpoloženja v Sloveniji in Evropi ali gre bolj za genezo moje osebne zgodbe kot pastoralnega delavca, ki ga mineva mladostno navdušenje in išče oporne točke za pastoralni zagon v tretjem življenjskem obdobju. Vsekakor se strinjam z ugotovitvijo Branka Cestnika, ki jo je podal v predavanju na pastoralnem tečaju jeseni 2012: »Ena od ovir za pastoralno spreobrnjenje je pastoralno malodušje. Največji krivec za malodušje je izkušnja nemoči pred napredujočo sekularizacijo. Tudi plenarni zbor v členu 403 zapiše: 'Težko obvladljive razmere v večjih mestnih središčih so za duhovnike lahko vzrok za beg v minimalizem ali malodušje.'«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (02/2024).