Tako sta bili navzoči direktorica doma dr. Irena Švab Kavčič in ravnateljica celjske Mohorjeve dr. Tanja Ozvatič s sodelavci. Gostje omizja in številnega občinstva pa so bili: zgodovinar ddr. Igor Grdina, prevajalec in pisatelj Borut Kraševec ter psiholog in raziskovalec dr. Sebastjan Kristovič. Z njimi se je pogovarja urednica Saška Ocvirk: o njihovem prvem srečanju s pisateljem, o samem prevajanju, v kakšni Rusiji je Dostojevski živel, kam bi ga uvrstili oz. kako opredelili, kaj vse je preživel, pretrpel, o ključnih temah njegovih del: ljubezni, lepoti, Kristusu, ne nazadnje o tem, zakaj danes brati klasike.

Gosti omizja, s katerimi se je pogovarjala Saška Ocvirk. FOTO: Jože Potrpin

Neznani znanec

Na vprašanje, v kakšno Rusijo se je rodil Dostojevski, je ddr. Grdina odgovoril, »da je Rusija nekaj posebnega. Z razumom Rusije ne bomo dojeli. V Rusijo se da verovati. To je svet, ki ga mi s svojo izkušnjo na nek način še razumemo, vendar je drugačen od našega. Gre za civilizacijo, ki je nihala ali bi bila Evropa ali bila nekaj samosvojega. Dostojevski je na tej, zadnji strani, čeprav je čisto na začetku bil drugačnega mišljenja, in tudi drugače samosvoja, kot se Rusi običajno zavzemajo, to je odrešilna za vsakogar, kar vsaj poskuša biti. Drugače je to Rusija nasprotij. Tako velika tudi ne more biti enotna, enovita, čeprav je bila upravljana velikokrat tako, kot da je...«

Ddr. Igor Grdina. FOTO: Jože Potrpin

Ob misli, da je Dostojevski napisal svoje romane »s krvjo«, iz trpljenja, pa je ddr. Grdina spomnil na krilatico Štefana Zweiga, ki je primerjal Oskarja Wildeja in Dostojevskega, ki sta oba šla skozi zapor. Enega je skuril, enega je naredil za diamant. Če pogledamo vendarle zgodnejše stvari Dostojevskega, je in ni drugačen. Gotovo je tudi ta pot, ki jo je ubral po teh življenjski preizkušnji v Sibiriji, mogoče tudi že iz prvih dveh knjig… »Dostojevski gotovo sodi med najbolje proučene, kar se da, še vedno pa je eden največjih neznanih znancev. Tudi ko vse prebereš, kar je napisal, ali je o njem napisanega, je še toliko in toliko neznanega, presežnega, skritega ali globinskega, ostane še marsikaj neznanega. Avtor, ki ga je zelo težko povzet.«

Obiskovalci Mohorskega večera. FOTO: Jože Potrpin

Polifonija romanov

Dostojevski velja za bolj konservativca, poveličeval je krščanstvo, po drugi strani nad njim izvajal pogrom. Ali je imel tendenco kam spadati, ugajati komurkoli? je med drugim vprašala moderatorka Ocvirkova. Prevajalec Kraševec je odgovoril: »Politično je doživljal razvoj. Njegovi nazori so se spreminjali. Najprej je bil bolj liberalec, čeprav je bil v vseh obdobjih tudi monarhist, po izkušnji s katorgo (delovnim taboriščem) se je vrnil kot konservativec. V tistem obdobju, po 60. letu, še zlasti izidu Besov je bil v zelo hudem nasprotju z liberalci, ki so tudi preganjali, bil je tudi eden redkih konservativnih intelektualcev, večinoma so bili intelektualci tistega časa liberalni, podobno kot sedaj, in to nasprotje med Dostojevskim konservativcem in liberalcem se ohranja celo do danes, ne glede na vso njegovo avtoriteto svetovnega klasika…«

Prevajalec Borut Kraševec. FOTO: Jože Potrpin

Dostojevski kot pisatelj je neskončno bolj širok kot publicist. Kot pisatelj je zelo kompleksen. Veliko se je govorilo o polifoniji njegovih romanov. Njegovi liki imajo zelo živa, nasprotujoča si ideološka gledišča. V tem pogledu, kot pisatelj veliko laže zadovolji širše kroge, ideološko najbolj različno obarvanih bralcev. Kot prevajalec pa je Kraševec zatrdil, da se v današnjem, novem času, enostavno prevod da narediti boljše: zaradi novih pripomočkov, poleg starih imamo prevode še v druge jezike, tu so posveti z drugimi strokovnjaki itd. »Dobro je, da se pri tako pomembnem avtorju, kot je Dostojevski, vsakih petdeset, šestdeset let knjige na novo izdajo, posodobijo.«

FOTO: Jože Potrpin

Samo ena matrica

Ljubezen, lepota pri Dostojevskem sta bili vsekakor temi tudi tokratnega pogovornega večera, in sicer v vsej kompleksnosti in kontradiktornosti, kot so bile npr. njegove znane besede: Lepota bo rešila svet. Dr. Kristovič jih je pomenljivo pojasnil: »Zdaj je vprašanje, kaj je ta lepota, lepo? Kaj je lepa ženska, kaj je lepo v umetnosti, glasbi, filmu? Danes se ne ve več točno, kaj je lepo. Lepota gotovo ni nekaj zunanjega, plastičnega, ampak globljega, tudi transcedentnega, metafizičnega, duhovnega. Pri Dostojevskem je vedno v navezavi z dobrostjo, ljubeznijo, resnico. V delu Pisma pravi, če bi mi kdo pokazal in dokazal resnico in bi bila ta izven Kristusa, bi jaz rajši šel za Kristusom. Resnica torej ni nekaj statičnega, hladnega, vedno je povezana z ljubeznijo, osebo, življenjem. Pri Dostojevskem je ljubezen vedno aktivna, dejavna, konkretna, ne samo abstraktna, na ravni misli, ampak oprijemljiva …«

Dr. Sebastjan Kristovič. FOTO: Jože Potrpin

Odpira se končno vprašanje, na katerem temelju pa človek ljubi, ali lahko iz sebe, ali pa mora biti temelj drugje, kar ga presega? Ateistični humanizem, ljubezen je vedno nevarna. »Zato Dostojevski vedno pravi, samo en preizkusni kamen je. To je lik Jezusa Kristusa. Drugače bo človeštvo vedno zašlo. Vse ostalo so zablode. Samo ena matrica, formula je, ki zdrži, prepriča in iz katere se da živeti, črpati. To je logika Dostojevskega: Ordo amoris, red ljubezni. Brez tega se Dostojevskega ne da razumeti oziroma ga razumemo narobe.«

Roman Zločin in kazen. FOTO: Jože Potrpin

Ob koncu pogovora, za dodatno aktualizacijo Dostojevskega, kompliment operativni Mohorjevi založbi ob najnovejši prevodih pa je dr. Kristovič izpostavil, »da so klasiki najboljša, zdravilna hrana za današnjega človeka. Tudi knjige zdravijo dušo, odpirajo nove razsežnosti, obzorja, plemenitijo naša in drugih srca, naše odnose. Knjige so eno največjih bogastev. Privilegij je brati Dostojevskega, Brate Karamazove, Idiota … Berimo in se poglabljajmo v skrivnosti odnosov in smisla.«