Dr. Jože Pučnik je bil prvak demokratizacije, osamosvojitvene miselnosti in oče slovenske države. Do konca je verjel v zgodovinsko pravico, ki bo Slovencem prinesla katarzo. Kako daleč od tega smo dvajset let po njegovi smrti, so v zborniku Jože Pučnik v zgodovinskem spominu in spominu sodobnikov osvetlili Pučnikovi sodobniki in sopotniki. Knjiga je poklon izjemnemu Slovencu in Državniku z veliko začetnico, predvsem pa človeku, ki mu komunistični politični zapor ni strl duha in uničil sanj o demokraciji in samostojni državi Sloveniji.

Knjiga o Pučniku je spomenik Muzeja slovenske osamosvojitve

Gostje večera so bili: Alenka Puhar, dr. Aleš Gabrič, dr. Stane Granda, dr. Aleš Maver, Igor Omerza in dr. Željko Oset. Z njimi se je pogovarjala urednica Saška Ocvirk. Željko Oset, urednik knjige, je poudaril, da je knjiga o Pučniku spomenik Muzeja slovenske osamosvojitve. Avtorji so se potrudili in znanje nadgradili z zgodovinskim gradivom. Knjiga je dopolnitev vedenja o Pučniku in njegovi dobi. K sodelovanju je povabil večje število avtorjev, tudi mnenjsko različne zaradi dialoga. V knjigi izvemo tudi, kako je Pučnik vplival na slovensko zamejstvo.

Pučnikovi neuspehi so večji od uspehov drugih

Aleš Maver je osvetlil položaj klasične gimnazije v Mariboru v času Pučnikovega šolanja okoli leta 1950. Gimnazija je bila v zgodnjem komunističnem režimu v paradoksalnem položaju, saj vanj ni sodila. Dejal je, da se je moral Pučnik v višji gimnaziji naučiti latinščino (po 30 besed na dan). Doživel je dve različici oblasti. Leta 1949 je v novih odnosih do sovjetske zveze Komunistična partija organizirala plenum, po katerem so klasično gimnazijo »pomilostili«. Komunisti so jo imeli za leglo buržoaznih elementov, bila je tujek, zato je prišlo do številnih »zapletov« in klasična gimnazija se je morala posloviti. Pučnik je gledal obupne poskuse profesorjev. Takrat je spoznal, da s komunističnim režimom nima smisla delati kompromisov. Oblikoval se je, kot je dejal Maver, premočrtni Pučnik, ki smo ga poznali v 80. in 90. letih. To mu ni koristilo. Njegova politična kariera je bila neuspešna, saj je bila takšna premočrtnost neželena. Njegovi neuspehi so zato večji od uspehov drugih.

Saška Ocvirk, Željko Oset, Aleš Gabrič, Aleš Maver in Stane Granda. FOTO: Ivo Žajdela

Glede disidentstva je Pučnik izrazito izstopal v konfliktu z oblastjo

Aleš Gabrič je spomnil, da je glede disidentstva Pučnik izrazito izstopal v konfliktu z oblastjo, zato ga je ta preganjala in zaprla. Leta 1951 je v dijaškem glasilu Iskanja zapisal eno najhujših kritik režima, ko je zapisal, da je Jugoslavija v žici. Trdil je, da se je treba otresti strahu in da živimo ožičeni v Jugoslaviji. Zaradi kritike so ga za eno leto izključili iz vseh gimnazij po Jugoslaviji. Prvič se je peljal z avtom, ko ga je Udba peljala na dom na hišno preiskavo. Vpoklicali so ga v vojsko, po njej pa se je pridružil novi reviji Revija 57, kjer je pisal o kultu osebnosti. Že v prvi številki je urednik Pučnikov prispevek umaknil. Režim je zato zaplenil 2. številko z drugim Pučnikovim prispevkom.

Boljšega prispevka o kmetijskem vprašanju ne pozna

Stane Granda je dejal, da se je pisanja o Pučniku lotil z velikim veseljem. Pri njem je videl, kakšna je razlika med štajerskim in dolenjskim študentom. Na Dolenjskem je med vojno in po njej divjalo hudo komunistično nasilje, kar je pustilo pri ljudeh hude posledice. Pučnik je izrazil kritičnem odnos režima do kmečkega vprašanja, na Dolenjskem česa takšnega ni bilo. Poudaril je, da boljšega prispevka o kmetijskem vprašanju ne pozna, kot je bil Pučnikov. O tem, kako so komunisti kmeta uničevali je pisal s številkami. Šele v zaporu je videl »koliko je ura«. Tam se je srečal z zaprtimi kmeti, ki so mu pripovedovali o komunističnem nasilju nad njimi.

Željko Oset, Aleš Gabrič in Aleš Maver. FOTO: Ivo Žajdela

Igor Omerza o udbinem »spremljanju« Pučnika

Igor Omerza je dejal, da je o Pučniku napisal knjigo Jože Pučnik – Psevdomarksist. To je eno izmed njegovih knjig v seriji Velikani slovenske osamosvojitve in Udba. Psevdomarksist je bila oznaka udbovske obdelave Pučnika.

Kronološko se je Pučnik v udbinih dokumentih prvič pojavi 14. maja 1958 in zadnjič 20. aprila 1990. Gre torej za 32 let zalezovanja Pučnika. Za obdobje 1958 do 1965 je ohranjenih veliko udbovskih omenjanj Pučnika in vsi dokumenti v tej knjigi za to obdobje, so prvič javno objavljeni. Za obdobje 1966–1990 je tudi večina še neobjavljenih, razen nekaj, ki jih je že objavil v številnih knjigah o Udbi in propadlem socialističnem režimu.

Po letu 1965 so se začele udbovske informacije o Pučniku redčiti, nikoli več niso dosegle intenzivnosti obdobja 1958–1965. Tako stanje je gotovo posledica masovnega uničevanja udbovskih dokumentov predvsem marca, aprila in maja 1990, za zadnja leta propadlega socialističnega režima.

Leta 1964 je Udba zalezovala eno stanovanje in napisala tisoč strani poročil

V prvem delu knjige je prikazal zalezovalno obdobje od leta 1958 do 1966. Opisuje tajno udbovsko dokumentacijo, ki se nanaša na obdobje, ko so Pučnika zalezovali, zaprli, pogojno spustili, ponovno zaprli in njegov končni prihod iz zapora. Iz tega obdobja je omenil osupljiv podatek iz leta 1964, da je Udba v obdelavi Psevdomarksti (Pučnik in njegovi somišljeniki) uporabljala, »tehnična sredstva na 4 stanovanjih. Samo iz enega, najbolj komunikativnega mesta smo prejeli preko 1.000 strani poročil«. Verjetno je šlo za dom Veljka Rusa.

Drugi del knjige je poimenoval zalezovalno obdobje 1967–1990 in se tiče udbovskega zalezovanja Pučnika po prihodu iz zapora, njegov odhod v zahodno Nemčijo, prihajanje v domovino in ponovno angažiranje v Novi reviji leta 85. To je doživelo vrh z njegovim prispevkom v 57. številki Nove revije februarja 1987. Zaradi tega so ga hoteli oblastniki ponovno kazensko preganjati, a časi so se spremenili in tako je ponoven kazenski pregon ostal le mrtva črka na papirju, ki ga je šef slovenske ZK Milan Kučan poslal v Beograd, na sedež ZKJ marca 1987.

Udba je neusmiljeno in brezsramno posegala v življenje drugih

Na koncu je Omerza dejal, da se bo morda z leti še kaj našlo o Pučniku in Udbi, a tudi to kar je ohranjeno in je javno v tej knjigi prvič predstavil, podaja dokaj dobro ter »izčrpno sliko o proti pučnikovskemu delovanju te mračne in tajne stalinistično-socialistične asociacije, ki je desetletja (od leta 1941 do 1990) tako neusmiljeno in brezsramno posegala v življenje drugih (doma, v zamejstvu ali pravi tujini), jih ob tem fizično uničevala ali onemogočala ali šikanirala ali psihirala ali pognala iz Slovenije ali preprečevala njihovo obiskovanje domovine. Koliko je pri tem trpelo Pučnikovo srce, ki ga je prekmalu pustilo na cedilu, je nemogoče natančno oceniti, je pa gotovo, da je to gromozansko in dolgoletno udbovsko-zaporsko nasilje skrajšalo življenje Jožeta Pučnika, tega izjemnega človeka in velikana slovenske osamosvojitve.«

1/5