Koledar 2024 prinaša sveženj zanimivega branja iz Koroške, Slovenije in krajev, kjer živijo Slovenci. V prvem delu Koroška so objavili štiri prispevke: Lavdacija ob podelitvi 44. Tischlerjeve nagrade Milki Kriegl (Martina Piko-Rustia), Župnija Železna Kapla: od Kapelskega pasijona do običaja nošenja cerkvic (Mateja Rihter), Slavnostni govor ob podelitvi Slomškove nagrade Leopoldu Zundru (Jože Till) in Podjunsko narečje (Herta Maurer-Lausegger).

Severovzhodna meja slovanske kneževine Karantanije

V razdelku Iz zgodovine so objavili tri prispevke: Severovzhodna meja slovanske kneževine Karantanije (Peter Wochesläder), 1816 – »leto brez poletja«: izbruh ognjenika Tambora in njegove svetovne posledice (Werner Drobesch) in Vidiki zdravja in bolezni na deželi (Peter Wiesflecker), zadnji se oredinja na Ziljsko dolino, avtor pa je že vrsto let stalni avtor v Koledarju.

V razdelku Človek, zdravje in narava so objavili dva prispevka: O nastanku koroških Alp (Reinhold Jannach) in Kruh z drožmi združuje tradicijo z vsakdanjostjo in inovativnostjo (Daniela Pečnik).

V Koledarju Egon Pelikan piše o slikarju Tonetu Kralju ter njegovi edinstveni »markaciji« prostora ob slovensko-italijanski meji in s tematiko proti italijanskemu raznarodovanju Slovencev. Župnijska cerkev sv. Mihaela v Lokvi, Jezus sejalec in za njim fašist. FOTO: Ivo Žajdela

Tone Kralj in markacija prostora ob slovensko-italijanski meji

V razdelku Pisano branje so objavili pet prispevkov: Tone Kralj in markacija prostora ob slovensko-italijanski meji (Egon Pelikan), Judovstvo in krščanstvo – zgodovinsko breme in perspektive (Klaus Einspieler), Prvih sto let Slovenskega etnografskega muzeja (Iztok Ilich), Nedelja v sliki (v prispevku Gorazd Živkovič piše o poslikavah z motivi t. i. Nedeljskega Kristusa in Svete Nedelje na koroških cerkvah) ter Pred 270 leti so popisali naše prednike (Tine Golež piše o popisu Marije Terezije leta 1754 kot izjemnem viru podatkov).

Župnijska cerkev sv. Mihaela v Lokvi, poslikava v prezbiteriju, detajl iz zadnje večerje z likom Juda Iškarijota kot fašista. FOTO: Ivo Žajdela

O zgodovini Mohorjeve hiše v Celovcu

V razdelku Znamenite osebnosti so objavili pet prispevkov: Dramatik, zgodovinar, upravni oz. državni uradnik in skladatelj Anton Tomaž Linhart (1756–1795) (Franc Križnar), Slovenec v Pöckingu. Srečanja Karla Rojška z Ottom von Habsburgom (Andrej Rahten), Franz König – kardinal stoletja in dunajski nadškof (Jože Till), Niko Kralj – svetovljan in ljubitelj domačih kozolcev (Uši Sereinig)in Rezi Valentinitsch (1934–2023). Bilčovška babica – »hebla« (Tabea Gasser).

Aleksandra Szymanowicz-Hren pod naslovom piše o zgodovini Mohorjeve hiše v Celovcu.

Aleksandra Szymanowicz-Hren pod naslovom »Krasna slovenska palača« piše o zgodovini Mohorjeve hiše na Vetrinjskem obmestju v Celovcu, Karl Hren pa o Slomškovi hiši. Kot običajno, so predstavili še dejavnost vseh treh Mohorjevih založb, Mohorjeve Celovec, Celjske Mohorjeve družbe in Goriške Mohorjeve družbe, v letu 2023.

Pratika 2024 o Primožu Trubarju v Nemčiji

Pratika 2024 ponuja tematsko pester izbor prispevkov. Uvodnemu koledarskemu delu sledijo prispevki iz sveta kulture, duhovnosti, vere, družbe, literature, dogodkov in obletnic, zgodovine, zdravja in narave. Gre za krajše prispevke: o Primožu Trubarju v Nemčiji, odkritju starega rokopisa iz 12. stoletja s slovenskimi števniki v samostanu Heiligenkreuz pri Dunaju, pisatelju Ivanu Tavčarju, pesnici Lili Novy, glasbeniku Egiju Gašperšiču, narodnem buditelju Urbanu Jarniku, romarski poti v spomin na škofa Antona Vovka pri Brezju, Smrečnikovem Franciju ml. iz Rogarje vasi pri Celovcu, čarovništvu na Slovenskem in legendi o Modri Barbi, nekaj drobtinic iz narodnega blaga v Rožu, o kolesarskem pionirju Jožefu Erlachu, Slovencih na Mount Everestu, drevesu lipi in slovenskem narodu, pa še o modi in identiteti, natančni fermentaciji, rožmarinu, spanju. Na koncu najdemo še kaj za dobro voljo, otroški kotiček in stoletni koledar.

Urednika Knjižnega daru Hanzi Filipič in Adrian Kert s Knjižnim darom za leto 2024, ki obsega Koledar, Pratiko in večerniški roman Moja nona - aleksandrinka. VIR: Mohorjeva Celovec

V Večernicah so izdali roman Moja nona – aleksandrinka

Večerniški roman Moja nona – aleksandrinka pripoveduje o t. i. aleksandrinkah. Avtor Bojan Peroci je v roman prelil življenje svoje stare mame, ki je bila ena od številnih alkesandrink, primorskih žensk, ki so zardi ekonomske revščine odhajale predvsem v egipčansko Aleksandrijo kot dojilje ali gospodinjske služkinje. Dojilje so morale doma pustiti svoje lastne novorojenčke, ki so se jim zaradi večletne odsotnosti celo odtujili. Prenekatero aleksandrinko so ta leta v Egiptu zaznamovala za celotno življenje ali jih strla.

Doma je zapustila za nekaj let moža in nekajmesečnega sinčka

V središču pripovedi je Marijina zgodba. Zaradi skromnih razmer doma na Goriškem odide kot novopečena mama za dojiljo v egipčansko Aleksandrijo, da prisluži družini nekaj prepotrebnega denarja. Doma zapusti za nekaj let moža in nekajmesečnega sinčka. V Egiptu zapade v hude duševne težave. Naposled je raztrgana med domom in novim življenjem v boljših okoliščinah. Zgodba pripoveduje o tako imenovanih aleksandrinkah, ženskah s Primorske, ki so odhajale v Egipt k premožnim, večinoma evropskim kolonialnim družinam. Zaslužek je bil za revne ženske in njihove družine vabljiv, a duševne rane so bile hude. Te spremljajo skozi celo življenje tudi junakinjo romana.

Bojan Peroci

Njegov knjižni prvenec je bila pripoved Rojena v peklu

Bojan Peroci se je rodil leta 1940 v Novem mestu in tam končal gimnazijo ter šolo za gozdarstvo. Leta 1961 se je preselil v Nemčijo in od leta 1967 do upokojitve kot tehnik za avtomatizacijo delal pri podjetju Siemens.

Njegov knjižni prvenec je bila pripoved Rojena v peklu, v kateri je pripovedoval tragično življenjsko zgodbo svoje sestre. Tej zdaj sledi življenjska zgodba avtorjeve stare mame, ki je bila ena od številnih aleksandrink.