Verna ženska iz Brazilije najbrž ni nič presenetljivega. A če dodam, da je ta ženska pesnica, ki za prepoznavnost svoje poezije ne potrebuje sovražnega govora, niti ihtavega kričanja, da je ženska, Brazilka in katoličanka, potem upam, da bom pritegnila vašo pozornost. Njena poezija je ženska, duhovna, brazilska, kolikor je pač človeška. Kljub temu v literarni zgodovini (in ne samo tam) obstaja skušnjava, da ji naprtimo te atribute kot nekakšne družbene vloge, ki so jo z njeno poezijo vred vpregle v svoj kalup, ali pa da jih je celo sama, zavestno ali ne, sprejela in mukoma odigrala. Seveda to domnevamo s pokroviteljsko predpostavko, da sami presegamo te vloge, ker da so bile večinoma konstrukt, pretesen za našo osvobojeno zavest. Vloge torej niso več v modi, sedaj iz svojih življenj menda delamo zgodbe. Zgodbe za tešenje radovednosti ... Zgodbe namesto efemernega »trača«? Tudi beseda zgodba se mi v tej rabi zdi čudno splošna in površna. In še vedno se sučemo v...