Neke noči v lanskem oktobru se je Linda Padgett zbudila v neosvetljeni spalnici. Po začetnem strahu je v temnem obrisu postave ob postelji prepoznala svojo 18-letno hčer, ki ji je v solzah zaupala, da je noseča. Ker v domačem kraju Padgettevi veljajo za zgledno katoliško družino z devetimi otroki, je Lindo sprva neizmerno skrbelo obsojanje okolice zaradi nenačrtovane najstniške nosečnosti njene hčere, obenem pa se je bala, da bo sama obveljala kot »slaba mati«.

Sčasoma je uspela premagati strahove in težave, s katerimi se je soočala, nenačrtovana nosečnost pa je postala izvir vere in zaupanja tako za Lindo kot za bodočo mamico Sarah. Kot je Padgettova povedala v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA, je hitro odpravila svoje »sebične strahove«, saj je želela hčerki izkazati vso svojo ljubezen in podporo.

»Pustila sem ji, da je kar govorila, da je izpovedala vse, kar ji je ležalo na srcu. To sem potrebovala sama. Stisnila sem jo v objem, ji izkazovala ljubezen in zagotavljala, da ji bomo ves čas stali ob strani.« Kot je pojasnila, sta bila z možem Chrisom »vedno odprta za življenje« in nikoli nista niti za hip podvomila, »kako neizmeren blagoslov je novo življenje«. Tako se je tudi sprva »boleča in strah zbujajoča« stvarnost kmalu spremenila v prekipevajočo milost in številne blagoslove.

»Nenadoma sem začutila, da je Bog z močno in svetlo lučjo posvetil v temni, skrivni kotiček Sarinega življenja«, pripoveduje Linda. »Ta luč odpravlja temo in nam vsem prinaša milost in ozdravljenje.« Družina je kmalu ugotovila, kako je Bog ta nepričakovani preobrat v Sarinem življenju dopustil z namenom, da bi dekletu pomagal pri rasti in iskanju življenjskega smisla. Padgettova zdaj z veseljem pričakuje rojstvo svoje prve vnukinje, ki ji bo ime Audrey.

»V našo družino prihaja majceno detece, in tokrat nisem jaz tista, ki jo čaka vse delo z dojenčkom!« v smehu pojasnjuje skorajšnja babica in v resnejšem tonu dodaja, da dete, ki raste v maternici, ne predstavlja edinega novega življenja v družini: »Novo življenje doživljava tudi moja hčerka in jaz.«

Padgettova pojasnjuje, kako je dobila priložnost, da je hčerki z zgledom ponazorila Kristusovo brezpogojno ljubezen do človeštva, kar čuti kot del svojega poklica, starševstva. Nenehno si prizadeva, da bi Kristusa približala vsem svojim otrokom in jim pomagala, da bi nekega dne prispeli v nebesa.

Sarah ob tem živi povsem novo življenje, duhovno se osredotoča na prihodnost in z nosečnostjo doživlja veliko »prvih« telesnih izkušenj: »Začela je živeti za nekoga drugega, ne živi več zgolj sama zase.« Materina podpora Sari obenem ponuja »prednosti življenja s človekom, ki je vse, kar se ji trenutno dogaja, izkusil, občutil in doživljal tudi sam«. Po Lindinih besedah ju je hčerina nosečnost še tesneje povezala in obema dala priložnost za duhovno rast.

S svojo zgodbo želi opogumiti in spodbuditi dekleta, ki se jim dogajajo podobne stvari, da »nosečnost ne pomeni konca njihovega življenja«. »Veliko zgodb obstaja, ko so najstniške mamice premagale svojo stisko in v življenju še veliko dosegle.«

Padgettova pogovor zaključuje z mislijo, da je našla novo zaupanje in vero v Boga ravno preko izkušnje s svojo hčerko. Prepričana je, da bo Gospod Saro še naprej vodil in da ima za njeno prihodnost še čudovite načrte: » Tudi predstavljati si ne znam, kako bo, prepričana pa sem, da bo enkratno.«

Vir: CNA / EWTN

Foto: CNA / arhiv Družine (T. S.)