Pogovarjali smo se z avtoricama, ki ju ljubezen do dela s tekstilom in ljudmi že 20 let žene naprej v kolektivu Oloop – Jasmino Ferček, ki je knjigo napisala, in Tjašo Bavcon, ki ji je dala podobo.

Njuna strast se iz pletilk, šivank in blaga prelije v besede in fotografije, iz katerih veje navdušenje nad močjo tekstila. Pogovarjali smo se o spretnostih, ki so jih nekoč obvladale skoraj vse ženske, danes pa prinašajo še nekaj več od le »izdelkov z uporabno vrednostjo«. V času, ko smo izredno storilnostno naravnani in stalno pod časovnim pritiskom, je priročnik povabilo k upočasnjevanju, skrbi zase in vračanju k ustvarjanju z lastnimi rokami. Pa tudi povabilo v introspekcijo, ki zdravi.

Včasih so praktično vse ženske znale plesti, kvačkati, šivati, to ni bilo polje ustvarjalnosti. Zakaj se je ponovno pojavila ta sodobna potreba skupaj z osebno rastjo?

Jasmina: Predvidevam, da zaradi sodobnega načina življenja, ki razoseblja, nas dela jetnike časa, nepovezane. Živimo v socialno manj zdravih okoljih, kot smo živeli včasih. Sploh v mestih občutek pripadnosti zelo izginja. Prevladuje občutek ločenosti. To smo videli v času kovida, ko smo se zavedali, kako pomembna sta za naše dobro počutje ustvarjanje in druženje.

Ustvarjanje s tekstilom nas upočasnjuje, prečiščuje misli, saj smo med delom pozorni le na eno stvar. Vse poteka počasi in krepi našo živo prisotnost.

Druženje ob tekstilu ponuja ravno to: ustvarja zdrave sredine. Ko gledam tekstilne skupnosti, je to po eni strani zelo primaren prostor, kamor se ženska vrača zaradi skupnega interesa in kjer lahko samo sedi in plete ali pa kaj podeli, koga kaj nauči ali se nauči od koga drugega. Hkrati pa so to zdravilni prostori, ker se v njih počutimo varno in povezano in se lahko sprostimo in nasmejimo. Tudi če pridejo v tak prostor ženske iz različnih kulturnih okolij, so ob tekstilu vse enake. Zdi se jim, da govorijo isti jezik – jezik tekstila.

V kolektivu Oloop vodijo različne projekte, ki so namenjeni opolnomočenju ranljivih ženskih skupin z uporabo tekstilnega oblikovanja in umetnosti. FOTO: Jana Jocif

Tjaša: Živimo v času, ko imamo neoviran dostop do množice digitalnih informacij. Raziskave kažejo, da danes povprečna oseba dobi trikrat več informacij kot v sedemdesetih letih 20. stoletja. Danes v enem dnevu prejmemo toliko podatkov, kot jih je povprečna oseba iz 15. stoletja v vsem življenju. Nemški nevroznanstvenik Manfred Spitzer z izrazom digitalna demenca opozarja, da pretirana uporaba digitalne tehnologije poslabšuje sposobnosti mišljenja.

Ustvarjanje s tekstilom pa nas upočasnjuje, prečiščuje misli, saj smo med delom pozorni le na eno stvar. Vse teče počasi in krepi našo živo prisotnost. Tovrstna poglobljena izpolnjenost trenutka dobrodejno vpliva na nas in tudi na naše bližnje.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, pomlad 2023. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.