Foto: Osebni arhiv družine Cukjati

Dani in Katarina Cukjati z Vrhnike imata šest otrok (desetletno Emilijo, osemletnega Krištofa, šestletnega Florjana, štiriletno Veroniko, dveletnega Pavla in šestmesečnega Ignacija), po nepričakovani in hudi preizkušnji pa sta toliko bolj hvaležna življenje, ki ga doživljata kot dragocen dar.

Post in molitev

Pred četrtim otrokom sta oba preživljala težko obdobje. Opustila sta skupno molitev, ohranjala pa družinsko. Prijateljica je Katarino povabila v molitveno skupino, mož se ji je pridružil šele leto pozneje. Ko je Katarina pričakovala petega otroka in želela ostati doma, se je možu ponudila možnost za bolje plačano službo. V molitveni skupini sta prosila, naj molijo za pravo odločitev. Po molitvi so jima svetovali, naj Dani ne menja službe. Čeprav je bilo to skregano z logiko, kot pove Katarina, Dani ni menjal službe, ona pa ni pustila svoje.

Čez dva tedna, 10. januarja 2014, so šli z Emilijo na pregled zaradi viroze. Ko je zdravnik videl njeno krvno sliko, ji je samo potipal jetra in vranico ter jo napotil na onkološki oddelek, kjer so jo takoj sprejeli in čez dva dni že potrdili levkemijo. Izkazalo se je, da sta se glede službe odločila prav, ker sicer Dani ne bi mogel na bolniško. Tudi Katarina je zaradi nosečnosti kmalu dobila bolniški stalež.

»Najprej smo jokali, potem pa je bilo zelo adrenalinsko.« Soočenje z zdravljenjem levkemije je odprlo poglavje bitke za življenje. »In bitko molitvene skupine,« doda Dani. Ko je bila diagnoza potrjena, so se v zakonski skupini dogovorili in vsak dan je en par šel k maši. Molili so devetdnevnice k Mali Tereziji. Kadar se je Emilijino stanje slabšalo, so se v molitveni in zakonski skupini posebej organizirali, se po svojih možnostih tudi postili in okrepili molitev. Hvaležna sta starim staršem, ki so jima v tem času stali ob strani in poskrbeli za otroke, veliko so pomagali tudi pari iz zakonske skupine. Ker so imeli v vsaki od družin otroka Emilijinih let, so se tudi otroci povezali v molitvi. »Moč otroške molitve je res neverjetna,« se čudi Dani.

»Mi smo naredili svoje …«

Po treh mesecih so morali povečati dozo zdravil, Emiliji je padla imunost in sledilo je sedem pljučnic v štirih mesecih, zato je bila večinoma v bolnišnici. Izpadati so ji začeli lasje in preden jo je očka pobril, je iz solidarnosti do nje predlagal, da je najprej ona obrila njega, enako sta pozneje storila tudi brata. Doma so vedeli, da je sestra zelo bolna in so zanjo vztrajno molili ter jo enkrat ali dvakrat na teden vsi obiskali. Starši so takoj, ko so izvedeli za Emilijino bolezen, zdravljenje zaupali zdravnikom in vse izročali v božje roke.

S solzami v očeh se Dani spominja, kako težka je bila noč, ko so jo dali v umetno komo, zdravnik pa mu je rekel: »Mi smo naredili svoje, zdaj pa čakamo ...« V domači župniji na Vrhniki so takrat organizirali celonočno adoracijo, za kar je Dani nadvse hvaležen, ker je v takih trenutkih težko moliti. Katarini je bilo dano, da je ostala bolj mirna. Najprej se je obrnila na Marijo, dan preden je Emilija šla na intenzivno, jo je pokrižala in izročila v božje roke. Ko je slišala pričevanje Danija in Vilme Sitar, se je njeno zaupanje še utrdilo.

Že naslednji dan se je zbudila

Prepričana sta, da sta molitev in občestvo naredila svoje. »Emilija ni imela več moči, da bi hodila, zato sem jo moral nositi. Videl sem, da otrok umira, in skrbelo me je, kako bo zdržala, ker so količino zdravil povečevali.« Pa se je zgodil čudež, ko se je kljub napovedi, da bo nekaj dni v komi, že naslednji dan zbudila. Odleglo je tudi zdravniku, kar je Cukjatijeva opogumilo. Emilija je bila spet pri sebi, a obenem je nastopil čas poroda petega otroka. Dani je z ženo šel v porodnišnico, čez noč pa spet prespal z Emilijo.

Ko je Emilija dobila zadnjo dozo zdravil, jo je začela boleti še glava. Ob njenem nenavadnem obnašanju (med napadi je vpila, vmes pa spala) so z dodatnimi pregledi ugotovili, da je prišlo do okvare možganov – encefalopatije in da bo zato imela posledice. Rekli so, da lahko ostane tako, kot je, ali gre na bolje ali pa na slabše. Zakonska in molitvena skupina sta spet okrepili molitev in 7. novembra 2014 je Emilija po dovoljenju škofa lahko prvič prejela obhajilo. Potem je šlo samo še na bolje. Po nasvetu zdravnikov je začela »razgibavati možgane«: učiteljica je pol leta hodila k njej domov, da v šoli ne bi prišlo do okužbe. Pljučnice so se še ponavljale, a ne več v tako hudi obliki, in septembra 2015 je Emilija spet šla v šolo.

Emilija je prepričana, da jo je ozdravil Jezus. Oče in mama sta hvaležna, ker so se v hudi preizkušnji prečistili njuni odnosi in odnosi z drugimi, začela sta več moliti, čeprav ju je zdaj ritem življenja že potegnil vase in se morata potruditi, da vztrajata. »Večkrat gremo skupaj k maši, veliko se pogovarjamo o tem, ni nas strah smrti, hvaležna pa sva tudi za izkušnjo moči molitve za druge. Naveza molitve v zakonski skupini ostaja, še vedno gre vsak dan en par k maši, saj se zavedamo, kako pomembno je božje varstvo naših otrok.«

Več o moči molitve si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Molitev, ki zdravi.